正式和非正式的團(tuán)體
FORMAL IN NEFORMALNE Skupin

不同類型和尺寸的組（艾森克，2004，p. 731），他們的目標(biāo)是不同的。

每個(gè)任務(wù)（lipi?nik，1998，p. 274）有一個(gè)最佳的組的大小。

由于集團(tuán)的組織形式（Mayer等人，2001，33頁(yè)）的生活和工作組內(nèi)部的關(guān)系，以及影響環(huán)境或其他obdajajo?ih組。

集團(tuán)（Nastran ULE，1997，p. 372）改變的結(jié)構(gòu)，適當(dāng)?shù)膫€(gè)人或集體活動(dòng)的任務(wù)。組織結(jié)構(gòu)不同程度的手續(xù)或是明確的。結(jié)構(gòu)包含一組正式的規(guī)則和規(guī)范，層次關(guān)系、任務(wù)和目標(biāo)群體的成員。

小組成員（艾森克，2004，p. 731）必須接受這些規(guī)則和規(guī)范，由其他小組成員使他們完全接受。每一組都有不同水平的影響關(guān)系，不同的功能組。

所有的社會(huì)系統(tǒng)（Mayer等人，2001，21頁(yè)），有更多的人，都是人造的。過程在較小的群體中是自發(fā)的，有必要在這里正式組織（設(shè)計(jì)目標(biāo)、結(jié)構(gòu)、規(guī)則、計(jì)劃、決策、溝通、協(xié)調(diào)、修改等）。

在正式的關(guān)系（Nastran ULE，1997，p. 333），人們很少注意平衡控制，他們不了解的程度和方向的社會(huì)控制模式。片面的社會(huì)控制，在某些情況下，預(yù)先定義的。

在更大的社會(huì)結(jié)構(gòu)和良好組（Nastran的正式規(guī)則，1997，p. 406），出現(xiàn)差異的社會(huì)和個(gè)人魅力。明確的分類群和知名度，不依賴于個(gè)人和他們的相互關(guān)系。

人類是自然的一組小組（Mayer等人，2001，21頁(yè)）。一個(gè)人可以給他們的基本心理需求。小團(tuán)體的一些成員，產(chǎn)生自發(fā)的和沒有正式規(guī)則和具體的安排。

人組（Nastran ULE，1997年，368頁(yè)。），滿足他們的基本社會(huì)需求，實(shí)現(xiàn)不同文化的具體需要和利益，創(chuàng)造社會(huì)mikrosvetove小組或參考。

1 FORMALNE IN NEFORMALNE SKUPINE——正式群體與非正式群體

Skupine (Eysenck, 2004, str. 731) so razli?nih vrst in velikosti, njihovi cilji so razli?ni.

Za vsako nalogo (Lipi?nik, 1998, str. 274) obstaja optimalna velikost skupine.

Organizacijska oblika skupine je posledica (Mayer et al., 2001, str. 33) notranjega ?ivljenja in odnosov v delovni skupini, ter vplivov okolja oziroma drugih obdajajo?ih skupin.

Skupina (Nastran Ule, 1997, str. 372) varira vrsto struktur, ustrezno posamezni nalogi ali skupinski dejavnosti. Struktura skupine se razlikuje po stopnji formalnosti oz. kako eksplicitna je. Formalna struktura skupine vsebuje skupinska pravila in norme, hierarhijo odnosov, nalog ?lanov, ter cilje skupine.

?lani skupine (Eysenck, 2004, str. 731) morajo sprejeti ve?ino teh pravil in norm, da so popolnoma sprejeti s strani ostalih ?lanov skupine. Vsaka skupina ima razli?en nivo povezanosti, ki razli?no vpliva na delovanje skupine.

1. 1 Formalne skupine——正式群體

Vsi socialni sistemi (Mayer et al., 2001, str. 21), ki imajo ve?je število ljudi, so umetni. Procese, ki v manjših skupinah potekajo spontano, je potrebno tu formalno organizirati (oblikovanje ciljev, strukture, pravil ter na?rtovanje, odlo?anje, komuniciranje, koordiniranje, spreminjanje idr.).

V formalnih odnosih (Nastran Ule, 1997, str. 333), se ljudje le malo posve?ajo vzpostavitvi ravnovesja kontrole, ne dogovarjajo se o obsegu, smeri in na?inih socialne kontrole. Enostranska socialna kontrola je v nekaterih primerih vnaprej definirana.

Pri ve?jih, socialno dobro strukturiranih in formalnih skupinah (Nastran Ule, 1997, str. 406), se pojavi razlika med socialno in osebno privla?nostjo. Jasna kategorizacija in prepoznavnost skupine, ni odvisna od posameznikov in njihovih medsebojnih odnosov.

1. 2 Neformalne skupine——非正式群體

?lovekova naravna skupina je majhna skupina (Mayer et al., 2001, str. 21). V njih lahko posameznik poteši osnovne psihosocialne potrebe. Majhne skupine, z nekaj ?lani, nastanejo spontano in nimajo posebnih formalnih pravil in dogovorov.

Ljudje v skupinah (Nastran Ule,1997, str. 368), zadovoljujejo svoje osnovne socialne potrebe, uresni?ujejo razli?ne kulturno specifi?ne potrebe in interese ter ustvarjajo male socialne mikrosvetove ali referen?ne skupine. To so naše izvorne dru?ine, skupine vrstnikov, sodelavcev ipd. Nanje smo trajno navezani in se z njimi najpogosteje identificiramo. So osnovna orientacija v dru?bi.

Po Cooleyu (Nastran Ule, 1997, str. 48) so referen?ne ali primarne skupine najpomembnejše za razvoj posameznika. Primarne skupine so najpomembnejši posrednik dru?beno-kulturnih vplivov na posameznika. V njih nastajajo osebna vodila in vrednote posameznika, v njih se oblikuje zavest in nezavedno.

V majhnih in neformalnih skupinah je relativno majhna razlika med osebno in socialno privla?nostjo (Nastran Ule, 1997, str. 406). Skupinska povezanost se dobro ujema z osebnimi simpatijami ?lanov. Od tu izhaja pomanjkljiva razlaga, da je skupinska povezanost pogojena samo s stopnjo osebnih privla?nosti in s socialnimi odnosi med ?lani skupine.

Osebe (Lipi?nik, 1998, str. 274), s podobnimi vrednotami, stališ?i in interesi, oblikujejo stabilne in trajne skupine. Pri heterogenih skupinah je ve? mo?nosti za nastajanje klik.

2TIM——提姆

Tim (Lipi?nik,1998, str. 279) nastane iz skupine. V procesu nastajanja tima si ?lani neformalno razdelijo vloge, postavijo cilje, izberejo na?in vodenja, vzpostavijo medsebojno komunikacijo itd.

Medtem ko je cilj klasi?ne delovne skupine (Mayer et al., 2001, str. 5) visoko kakovostno standardizirano delo, je cilj tima ustvarjalno delo.

V timu se razvije (Mayer et al., 2001, str. 6) svojevrstno vzdušje, kolegialnego prijateljstvo, ustvarjalni zanos in notranje kultura, ki temelji na zna?ilnih vrednotah, obnašanju, etiki in estetiki.

»Rast skupine v delovni tim je mo?na, ?e te?e hkrati v skupini in v posameznikih«, (Mayer et al., 2001, str. 39).

Pravi tim (Mayer et al., 2001, str. 28) deluje na podlagi horizontalnih odnosov, ki so podprti z jasno osebno in strokovno identiteto vsakega ?lana, hkrati pa temelji na sposobnosti

razumevanja druga?nosti ostalih ?lanov. Timsko delo je skupinsko delo samostojnih ?lanov. Vsak ?lan prispeva specifi?no znanje in odgovarja za svoje odlo?itve, ki so podrejene skupnemu cilju v okviru dolo?ene naloge. Nih?e ni nikomur podrejen ali nadrejen.

Delo v timu (Mayer et al., 2001, str. 29) zahteva prevladovanje povezovalnih sil, hkrati s tem pa nujnost ohranjanja in izkoriš?anja specifi?ne razli?nosti ?lanov.

Pravi tim (Maxwell, 2000, str. 137) je dru?abniško naravnan. Vsak ?lan spoštuje ostale ?lane, ki si medsebojno zaupajo. Vsak prispeva svoj dele? pri doseganju ciljev, ?lani se lahko zanesejo drug na drugega.

Na vsakem delovnem mestu (Heathfield, 2009) se govori o izgradnji tima, delovanju v timu, vendar pa le malokdo razume kako ustvariti in razviti u?inkovit in uspešen tim. Pripadnost timu je najve?krat rezultat ob?utka pripadati ve?ji stvari od nas samih. Potrebno je razlikovati med timskim delom in izpolnjevanjem naloge, v smislu doseganja dolo?enega cilja. Razvijanje timskega dela se razlikuje od izgradnje u?inkovitega delovnega tima.

»Teamski na?in dela je nepogrešljiv takrat, ko pot reševanja, število rešitev in na?in reševanja problema niso znani« (Lipi?nik, 1998, str. 272).

Pri nas nastajajo pravi timi (Mayer et al., 2001, str. 6) zelo po?asi in z velikimi te?avami, zaradi neprimerne vzgoje, ki bolj kot sodelovanje spodbuja individualizem.

2. 1 Dinami?nost tima——充滿活力的團(tuán)隊(duì)

Neujemanja med posameznimi dimenzijami skupinske strukture, npr. emocionalno strukturo, strukturo mo?i in strukturo socialnih vlog (Nastran Ule, 1997, str. 378) so poglavitni razlogi za dinami?no dogajanje v skupinah, kjer prihaja do popolne prerazdelitve vlog, novega na?ina vodenja itd.

Tvegano je razbijati ?e nastale teame in zamenjavati posamezne ?lane (Lipi?nik, 1998, str. 279), posebno ko je proces nastajanja teama ?e dozorel. Novi ?lani se praviloma ne znajdejo v ?e ute?enem delu in s tem povzro?ijo popolno neformalno reorganizacijo skupine. V takem primeru je bolje, da nalogo ponovimo z novo ekipo.

Elementi skupinske strukture (Nastran Ule, 1997, str. 372) so lahko posamezniki sami ali njihovi polo?aji v skupini. To se najbolje izka?e v primeru, ko skupino zapusti obstoje?i ?lan ali v skupino pride nov ?lan. ?e ne pride do drasti?nih sprememb v skupini potem so nosilci skupinske strukture polo?aji ?lanov. Obratno, v primeru velikega pretresa, lahko govorimo o posameznikih kot elementih skupinske strukture. Ponavadi je skupinska struktura kombinacija obeh struktur, le da je ena bolj poudarjena.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Odnos med posameznikom in skupino (Eysenck, 2004, str. 731) je lahko vzrok za sistemske spremembe, kjer se predanost skupini pove?uje s premikanjem v smeri polnopravnega ?lanstva in upada z naraš?anjem nezadovoljstva s skupino.

Tuckman (Eysenck, 2004, str. 733) je opredelil pet stopenj dinami?nega dogajanja v skupini kot posledica sprememb v ?lanstvu skupine:

- formiranje, ?lani se medsebojno spoznavajo,

- zavzemanje polo?aja, vklju?uje konfliktne situacije,

- normiranje, povezanost in dru?beno sprejete norme naraš?ajo,

- izvajanje, vklju?uje u?inkovito in relativno brezstresno delo,

- zaklju?evanje, kjer skupina preneha delovati.

V povezavi z dinami?nim dogajanjem v skupini (Eysenck, 2004, str. 734), lo?imo pet faz socializacije:

- faza raziskovanja, ko se posameznik odlo?ajo za ?lanstvo in skupina odlo?a ali ga sprejme,

- faza socializacije, ko obstoje?i ?lani skupine u?ijo nove ?lane o normah in ciljih skupine, novi ?lani pa poskušajo dose?i, da se jim skupina prilagodi,

- faza vzdr?evanja, v kateri se ?lani pogajajo o svojih vlogah, pri katerih lahko pride do razhajanj - nezadovoljni ?lani lahko povzro?ijo delni razdor v skupini,

- faza ponovne socializacije, razhajanjem sledijo poskusi ponovne vklju?itve posameznega ?lana v skupino,

- faza spominjanja, ko skupina z veseljem spominja bivšega ?lana, da je neko? pripadal skupini

Z dinami?nim dogajanjem (De Baar, 2008) je povezana pro?nost, ki temelji na kombinaciji agilnih in klasi?nih metod izvajanja dela v skupini. Na taki osnovi je mo?no ohraniti trenutke miselne sproš?enosti in se izogniti prekomernemu delu, ter tako poskrbeti za stabilne pogoje dela.

Pragmati?ni pogled (Fors, 2007) na psihološki vidik dinami?nega dogajanja v skupini nam ponuja Scrum, ena od agilnih metodologij projektnega mened?menta. Od tu izhajata dve teoriji, FIRO (The theory of Fundamental Interpersonal Relationship Orientation) in RAT (Relationship Awarness Theory) - TOMO (Teorija temeljne orientacije medsebojnih odnosov) in TMZ (Teorija medsebojne zavesti).

Po teoriji FIRO je izvajanje timskega dela direktno povezano z na?inom medsebojnega vplivanja in komuniciranja v skupini. Teorija FIRO pozna tri stopnje v ?ivljenjskem ciklusu skupine, kjer je kot merilo uporabljen vpliv posameznika na ?eljo po socializaciji, voditeljstvu in odgovornosti. Stopnje so:

- vklju?evanje, kjer se posamezniki odlo?ajo za ali proti pripadnosti timu,

- kontrola, pomeni stopnjo ohranjanja dolo?enega polo?aja posameznika v skupini in

- vplivanje, predstavlja odnos v zrelem timu, kjer se posamezniki odlo?ajo za bolj odprte ali zaprte pozicije v medsebojnih odnosih do drugih ?lanov. Popolna u?inkovitost tima je povezana z doseganjem tretje, zadnje faze.

RAT temelji na dejstvu, da si ljudje ?elijo imeti medsebojne odnose z drugimi ljudmi. Preu?uje obnašanje posameznikov pri vzpostavljanju in vzdr?evanju odnosov skozi pozitiven pogled do sebe in svojih vrednot. Teorija RAT razdeli obnašanje posameznika v medsebojnih odnosih na tri glavne kategorije: Unselfish and caring (UC) - Sebi?nost in skrb (SS), Sure and controlling (SC) - Sigurnost in kontroliranje (SK) in Analytic and independent (AI) - Analiti?nost in neodvisnost (AN). Obnašanje posameznika je opredeljeno z eno od treh kategorij ali kombinacijo med temi kategorijami. Poskusi obsojanja posameznika, ki pripada drugi kategoriji obnašanja so velikokrat vzrok za konflikte v skupini.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

So?asno z dinami?nim dogajanjem prihaja v timu do sprememb. Ljudje (Maxwell, 2000, str. 122) se spremembam upirajo, ve?ina ?eli delovati po varni in znani poti.

Spremembe (Lipi?nik, 1998, str. 297) spreminjajo medsebojne odnose in navade.

Sprememba je te?ka (Loehr in Schwartz, 2006, str. 25). Zavestnega truda potrebnega za spremembo ne moremo ohranjati prav dolgo, ker ve?inoma delujemo avtomati?no ali nezavedno.

Trajno spremembo (Loehr in Schwartz, 2006, str. 27), lahko izpeljemo na podlagi hkratne prisotnosti treh korakov, namena, soo?anja z resnico in ukrepanja.

Volja (Maxwell, 2000, str. 18) je najve?ja povzro?iteljica spremememb. Za uspešno spremembo je potrebno ustvariti primerno razpolo?enje.

Da bi neza?eleno stanje spremenili v za?eleno (Lipi?nik, 1998, str. 297) so potrebne rešitve, ki temeljijo na znanih in sprejetih ciljih.

Da bi problem rešili (Lipi?nik, 1998, str. 294) je potrebno enako razumevanje vseh lastnih in tujih misli.

Da ljudje neko stanje ozna?ijo kot problem (Lipi?nik, 1998, str. 268) ga morajo sami do?ivljati.

»Medtem ko rast in razvoj potekata od spodaj navzgor, od telesnega k ?ustvenemu, umskemu in duhovnemu, sprememba dobi mo? na vrhu in poteka v globino«, (Loehr in Schwartz, 2006, str. 173).

2. 2 Uravnote?enost tima——球隊(duì)的平衡

Po Lewinu (Nastran Ule, 1997, str. 39) je posameznikova psihološka konstrukcija sveta odvisna od notranjih potreb in ciljev. Predstavlja ?ivljenjski prostor ali psihološko polje, ki vklju?uje miselne, ?ustvene in motivacijske dejavnike. Te?nja polja je, da ostane v ravnote?ju.

Sodelovanje v timu je razen delovnih nalog in njihovega izvajanja (Mayer et al., 2001, str. 37) odvisno tudi od uresni?evanja posameznikovih potreb, ki so pomembe za njegov obstoj in njegovih odnosov z drugimi ?lani. Stopnja strpnosti ?lanov in sposobnost prenašanja napetosti tima kot celote se poka?e, ko tim niha med konstruktivnimi in destruktivnimi impulzi, med pozitivnimi in negativnimi ?ustvi, med sodelovanjem in tekmovanjem, ter vra?anjem tima na osnovne ravni delovanja.

Lastnosti (Lipi?nik, 1998, str. 274) kot so zrelost, prilagodljivost in upoštevaje drugih so pozitivno povezani z u?inkovitim delovanjem skupine. Kakovosti delovanja skupine ne morejo popolnoma pojasniti z lastnostmi posameznih ?lanov, ampak je treba upoštevati posebnost strukture osebnostnih lastnosti skupine kot celote.

Vedenjske vzorce posameznikov lahko uporabljamo kot klju? pri sestavljanju delovnih teamov (Lipi?nik, 1998, str. 330).

Še vedno ne vemo razlo?iti (Podlesek in Brenk, 2004, str. 240) kaj dolo?a vedenje posameznika v kompleksnih situacijah, ko lahko nanj vpliva mno?ica razli?nih dejavnikov, ne le osnovni dra?ljaj, za katerega bi radi preu?ili.

Z uravnote?enimi odnosi (Nastran Ule, 1997, str. 311), ki slonijo na pravi?ni in enakopravni izmenjavi med partnerjema se ohranja ravnote?ja mo?i.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Posamezniki v timu (Breyfogle, 2008) so lahko bolj delovno-orientirani ali odnosno-orientirani. Nekateri ?lani se osredoto?ajo na izvajanje nalog, medtem ko se drugi ukvarjajo z medsebojnimi odnosi. Odnosno-orientirani posamezniki razmišljajo o svojem delu, medtem ko izvajalci nalog govorijo o svojem delu bolj odprto.

Trdno razmerje med ?lani skupine (Loehr in Schwartz, 2006, str. 112) vklju?uje ritmi?no prehajanje med dajanjem in prejemanjem, govorjenjem in poslušanjem, med tem, da cenimo drugo osebo, in tem, da smo cenjeni. Ob preveliki negativni razliki med dajanjem in sprejemanjem se pojavi ob?utek praznine.

Prof. dr. Manca Košir pravi (Mayer et al., 2001, str. 113), da je najboljši tim tisti, v katerem delajo najboljši in najbolj zadovoljni ljudje. To so tisti, ki razmeroma dobro poznajo in razumejo sami sebe, zato tudi druge zmorejo.

Socialno vzdušje je objektivna lastnost skupine (Nastran Ule, 1997, str. 403), ki vklju?uje tudi izrazito psihološki, subjektivni do?ivljajski vidik in vpliva na obnašanje, aktivnost in u?inkovitost posameznikov in skupine kot celote.

Da bo skupina uspešno delovala (Mayer et al., 2001, str. 11) morajo biti vsi njeni ?lani vsaj pribli?no enako iniciativni, izvirni in ustvarjalni.

»Uravnote?eni odnosi so manj konfliktni in sre?nejši od neuravnote?enih. Zato si osebe, ki jih zdru?uje neuravnote?en odnos, prizadevajo dose?i stabilnejši, manj naporen, sre?nejši in uravnote?en odnos«, (Nastran Ule, 1997, str. 311).

Dolo?ena mera discipline (Brandt, 2008) je potrebna za doseganje napredka v skupini. Vendar pa lahko pretiravanje z disciplino zakrije napredek in kvaliteto rezultatov, kar pride posebno do izraza pri kreativnem delu. Osredoto?ati se je potrebno na nekaj klju?nih dejavnikov in ohraniti sproš?enost pri drugih. S tem se ohranja ravnote?je med disciplino in svobodo, kar ugodno vpliva na delovanje tima.

»Vsi ljudje morajo uravnovesiti svoje ?ivljenje in najti v njem prostor še za druge re?i, ne samo za delo. Šele potem bomo bolj sre?ni in zadovoljni v osebnem ?ivljenju. Hkrati bomo postali tudi bolj odlo?ni, bolj zbrani in bolj ustvarjalni pri delu«, (Levine in Crom, 2000, str. 142).

2. 3 Usklajenost tima——協(xié)調(diào)團(tuán)隊(duì)

Delo v timu (Mayer et al., 2001, str. 29) zahteva od relativno samostojnih in odgovornih ?lanov da dose?ejo raven, ko tudi razli?nost povezuje in ne razdvaja, tako si pove?ujejo polje spoznavanja in pove?ujejo verjetnost u?inkovite akcije.

Naloge (Nastran Ule, 1997, str. 396) si ?lani skupine razdelijo glede na svojo usposobljenost in interese. ?e je kon?ni rezultat posebno vrednoten kot skupinsko delo ima to prednost pred individualnim delom. V primerih, ko je za reševanje na razpolago malo ?asa, ko ni mo?no dolo?iti dele?a posameznika, ?e se pri delitvi dela pojavljajo problemi potem so ponavadi posamezniki uspešnejši od skupine.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Ko ?lani v timu razvijejo skrb za drugega (Maxwell, 2000, str. 136), ko imajo skupen cilj in medsebojno komunicirajo, so pripravljeni na za?etek rasti.

Skupina lahko deluje kot pravi tim (Maxwell, 2000, str. 138), ko verjame v skupne cilje in razvije pristno vzajemno zaupanje.

Uspeh tima (Breyfogle, 2008) je odvisen od uspešnosti razumevanja in poudarjanja razli?nosti posameznikov, ki se morajo dopolnjevati in biti sposobni delati skupaj.

Pozitivno okolje (Egeland, 2009) spodbuja zaupanje in spoštovanje med ?lani tima in pove?uje uspešnost produktivnih delovnih navad.

Reševanje problemov s timskim delom (Lipi?nik, 1998, str. 268) mora biti primerno vodeno in nadzorovano.

Obstaja mo?nost (Sallee, 2005, str. 70), da nekateri ?lani nimajo celotne predstave o delovanju in doseganju ciljev skupine, temve? samo izvajajo dolo?eno nalogo.

Zato je potrebno zagotoviti (Coach Ville, 1996), da ?lani tima uporabljajo standarde, ki opredeljujejo komunikacijske navade, odzive in medsebojne vplive. Temeljna pravila morajo zagotavljati jasnost v komuniciranju.

Kdor sodeluje pri gradnji tima (Breyfogle, 2008) mora upoštevati razli?nost vplivov med posamezniki ter sposobnost medsebojnega dopolnjevanja z namenom doseganja temeljnih ciljev tima. Pomembno je, da ?lani tima razumejo in upoštevajo razli?nost vplivov med ?lani tima, kakor tudi poznajo vplive tima kot celote.

»Visoka povezanost neke skupine se ka?e v prevladovanju pozitivnih emocij med ?lani, v ob?utku odgovornosti za njen uspeh ali neuspeh, v razvitem ob?utku pripadnosti skupini, v privla?nosti skupine za ?lane (in tudi za ne?lane). Nizka povezanost pa se ka?e v prevladovanju negativnih emocij ali sovra?nosti in konfliktnosti med ?lani, v pomanjkanju ob?utka skupinske pripadnosti, v odsotnosti ob?utka odgovornosti za njen uspeh ali neuspeh, v neprivla?nosti skupine«, (Nastran Ule, 1997, str. 402).

K sinergiji v timu (Coach Ville, 1996) lahko veliko prispeva javna prepoznavnost posameznikovih zaslug pri doseganju ciljev tima.

Po mnenju sodelujo?ih pri timskem delu (Lipi?nik, 1998, str. 269) so prednosti takega na?ina dela: hitro delo, sprotno sporazumevanje, skupno opredeljeno izhodiš?e itd. Te temeljijo na: homogenosti skupine, nevsiljenem mišljenja, skladnosti sodelujo?ih, mo?nosti uskladitve mnenj, odprtosti ?lanov skupine, razli?nih pogledih na problem, posploševanju mnenj, spoštovanju predlogov vseh, hitri izmenjavimnenj, izredno dobrem sodelovanju, te?enji po najboljših rešitvah itd. Pomanjkljivosti timskega dela so lahko: izguba ?asa za usklajevanje, nesre?na izbira rešitev, neustrezno razdeljeno delo, nejasno dolo?ene aktivnosti posameznikov, zbeganost, za?etno tavanje itd. Razlogi so naslednji: pomanjkanje ?asa, da bi se skupina homogenizirala, u?aljenost posameznikov, ker ni bila sprejeta njihova rešitev, nespoštovanje organizacije dela, heterogenost skupine, slabo razdeljene vloge, zahajanje v podrobnosti, neenaka raven predznanja, zaverovanost posameznikov v lastne rešitve, razli?ni pogledi, te?avno usklajevanje, itd. Med vzroke, ki vplivajo na prednosti kakor tudi na pomanjkljivosti timskega dela lahko štejemo sestavo skupine, usklajenost mnenj, razdelitev vlog ipd.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

3 POSAMEZNIK V TIMU——一個(gè)人的團(tuán)隊(duì)

Posameznik (Nastran Ule, 1997, str. 486) lahko realizira svoje individualne mo?nosti in potenciale ob izdatnejši socialni podpori. Razviti mora socialne potrebe in biti sposoben sodelovati z drugimi ljudmi.

»Posameznik potemtakem postaja psihološki subjekt s tem, da samega sebe postavlja v dru?beno perspektivo«, (Nastran Ule, 1997, str. 471).

Na vedenje, delovanje in do?ivljanje posameznika (Nastran Ule, 1997, str. 29) na raznih ravneh socialne interakcije vplivajo vsi u?inki socialnega okolja ter njegovo lastno vedenje in delovanje v tem okolju.

»Sebstvo je razumljeno kot neka od drugih oseb lo?ena, v sebi zajeta, neodvisna, konsistentna, enotna in zasebna celota psihofizi?nih potez, zna?ilnosti, nagnjenj in sposobnosti posameznika«, (Nastran Ule, 1997, str. 467).

Posameznik s svojim obstojem in komuniciranjem (Nastran Ule, 1997, str. 469) navezuje svoj odnos na odnos drugih ljudi do sveta, tako da vzpostavlja enotnost in so?asnost socialnih konstrukcij.

Osebnostne lastnosti (Lipi?nik, 1998, str. 276), ki bistveno vplivajo na u?inkovitost skupine, lahko razdelimo na dve veliki skupini:

- osebnostne lastnosti, ki bistveno vplivajo na nastajanje teama, in se ve?inoma nanašajo na socialno ?ivljenje: odprtost, zaprtost, dru?abnost, nedru?abnost, itd. in

- lastnosti, ki bistveno vplivajo na reševanje problemov, kamor prištevamo predvsem znanje in druge zmogljivosti, ki pomagajo pri reševanju problemov.

Nova individualizacija (Nastran Ule, 1997, str. 485) zahteva od posameznika, da mora odlo?ati o sebi. ?e posameznik ni sposoben za takšno odlo?anje mora za svojo neodlo?nost pla?ati ceno predvsem z novo odvisnostjo.

V današnjem razvitem svetu (Nastran Ule, 1997, str. 488) se je pojavila teza o »zasi?enem« posamezniku, ki je »prepoln« vsega in prav zato tudi prazen. Na podlagi socialnega zasi?enja sklepamo, da je vsaka resnica o nas samih za?asen konstrukt, ki je resni?en le za dolo?en ?as in za dolo?en odnos. Nevarno in zmotno je, ?e se preve? ena?imo samo z enim vidikom sebe.

»Vsi smo zmes svetlobe in sence, kreposti in pokvarjenosti«, (Loehr in Schwartz, 2006, str. 216).

Stališ?a (Nastran Ule, 1997, str. 117) so tipi?ni teoretski objekti psihologije, ki nam pomagajo razlo?iti obnašanje in spremembe v obnašanju posameznikov ali skupin. Nanje lahko le sklepamo iz drugih empiri?nih podatkov, ker jih zaradi njihove kompleksnosti in povezanosti z drugimi duševnimi sestavinami (emocijami, motivi, potrebami) ne moremo neposredno zaznati, opazovati ali meriti.

Stališ?a so klju?na (Nastran Ule, 1997, str. 115) za izoblikovanje naše socialne konstrukcije, ki vklju?uje predstavo o nas samih, našo motivacijsko strukturo itn. Usmerjajo naše po?etje v svetu in obratno, spremembe v socialnem svetu se najprej odrazijo v naših stališ?ih, ki vplivajo na spremembe v naših dejanjih ali vedenju.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Stališ?a (Nastran Ule, 1997, str. 118) vplivajo na na?in zaznavanja in do?ivljanja dolo?enih situacij in objektov, kako o njih mislimo in nanje emocionalno reagiramo, da v mno?ici vtisov in dra?ljajev izberemo in vidimo le tisto, kar se sklada z našimi stališ?i.

Posameznik s svojo samopodobo (Nastran Ule, 1997, str. 124) in odnosom do samega sebe pomembno prispeva k oblikovanju stališ?.

»Posameznikova neposredna izkušnja je najenostavnejša oblika pridobivanja in spreminjanja stališ?«, (Nastran Ule, 1997, str. 125).

»Rosenberg in Hovland dajeta naslednjo definicijo stališ? (1960): Stališ?a so predispozicije posameznikov za pozitiven ali negativen odgovor na dolo?eno dogajanje ali situacijo v socialnem svetu«, (Nastran Ule (1997, str. 115).

»Še natan?neje definirajo stališ?a Krech, Crutchfield in Ballachey (1962): zanje so stališ?a trajni sistemi pozitivnega ali negativnega ocenjevanja, ob?utenja ali aktivnosti v odnosu do razli?nih socialnih situacij in objektov«, (Nastran Ule (1997, str. 116).

Predsodki (Nastran Ule, 1997, str. 116) so stališ?a, ki so zasnovana na nepreverjenih dejstvih in govoricah.

Pozitivni in negativni predsodki o sebi in o drugih (Nastran Ule, 1997, str. 165) nam pomagajo dose?i stabilnost v opredeljevanju dogajanj v okolju in nedvoumnost v obnašanju.

Pri predsodkih (Nastran Ule, 1997, str. 172) imamo opravka s kompleksom potla?enih nezavednih in zavestnih ob?utkov, prepri?anj, emocij, pripravljenosti na reagiranje itn. Bistveno so odvisni od zunanjih, dru?benih razmer, zlasti od vodilne ideologije in razmerij dru?bene mo?i posameznih skupin.

Predsodki (Nastran Ule, 1997, str. 165) neopazno vplivajo na naše zaznavanje zunanjega sveta. Poenostavljajo kompleksne informacije vendar pa najve?krat povzro?ajo popa?enje podobe objekta. So izvor selektivne pozornosti opazovalca do obnašanja drugih ljudi.

V procesih vsakdanjih razli?nih in nasprotnih vrednotenj skupin ljudi (Nastran Ule, 1997, str. 167), se izoblikujejo abstraktne (pojmovne) kategorije, ko sebe postavljamo v eno in druge ljudi v drugo kategorijo, kar odlo?ilno vpliva na proces nastajanja predsodkov.

Kategorizacija objektov (Nastran Ule, 1997, str. 170) s pomo?jo katere so ljudje zmo?ni delovati v okolju velikega števila informacij je le eden od povodov za predsodke. Nastanejo ko se socialne kategorizacije pove?ejo s prevladujo?imi socialnimi reprezentancijami.

Za razliko od stališ? so mnenja (Nastran Ule, 1997, str. 118) bolj specifi?na, nestabilna in la?je sprejemljiva. Pomenijo uresni?evanje in udejanjanje stališ? v konkretnih situacijah.

»Bistvena razlika med prepri?anjem in stališ?em je, da je prepri?anje zasnovano samo na intelektualni komponenti, stališ?e pa na intelektualni, emocionalni in aktivnostni komponenti«, (Nastran Ule, 1997, str. 118).#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Vrednote (Nastran Ule, 1997, str. 118) so splošnejše od stališ? in so lahko izvor mnogih stališ?. So pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, za katere se v ?ivljenju zavzemamo in k ?emer te?imo.

3. 1 Osebnost in pozicioniranje posameznika v timu——一個(gè)人的個(gè)性和定位的團(tuán)隊(duì)

Ko se posamezniki (Levine in Crom, 2000, str. 83) zberejo v skupini ohranjajo svojo individualnost.

Umestitev posameznika v neko skupino (Nastran Ule, 1997, str. 432) poteka na podlagi njegovega intelektualnega in ?ustvenega poistovetenja z drugimi ?lani v skupini ter skupinskimi cilji, hkrati pa poskuša ohranjati razli?nost do drugih skupin.

Samoumeš?anje je odvisno od sposobnosti posameznika (Nastran Ule, 1997, str. 471), da prepozna samega sebe v dru?beno pomenljivem redu. To je red pomenov in smislov ?loveških dejanj, namer, govornih dejanj, pa tudi socialnih situacij, med?loveških odnosov, institucij in še subjektivnih do?ivljanj posameznika.

Vsak posameznik (Eysenck, 2004, str. 451) je center lastnih izkušenj. Samo posameznik lahko ob?uti svoje lastne izkušnje in o njih razmišlja, znane so le njemu. Ni jih mogo?e predstaviti z zunanjimi meritvami.

Na podlagi izkušenj (Mayer et al., 2001, str. 34) posameznik vrednoti sebe in oblikuje lastno samopodobo.

Posameznik mora uravnote?iti lastna pri?akovanja (Nastran Ule, 1997, str. 480) z na?rti in pri?akovanji okolice. Te?iti mora k doseganje ?im manj travmatske in ?im bolj produktivne samopodobe, doseganje popolne samopodobe ni optimalno.

Posameznik se pri gradnji svoje samopodobe (Nastran Ule, 1997, str. 478) najprej poistoveti in hkrati ohranja razliko do drugih ljudi, do skupin, svojih dejanj in sebe. V procesih internalizacije in eksternalizacije, ki sledijo se sestavine razli?nih odnosov, razne delne predstave o sebi, razli?ne odnosne strategije in afektivno-emocionalne naravnanosti utrdijo kot nezavedna struktura subjekta, ki posameznika vodijo k spontanemu ravnanju v odnosih.

Posameznik se samoprepoznava (Nastran Ule, 1997, str. 465) nasproti razli?nim socialnim kontekstom in situacijam na osnovi izdelanega odnosa do sebe, ki vklju?uje tako zavestne sestavine, kakor tudi vse nezavedne sestavine duševnosti.

Posamezniki si ?elijo (Eysenck, 2004, str. 741) predstaviti v ?im lepši lu?i in pri?akujejo da jih ostali ?lani skupine pozitivno vrednotijo.

Samopredstavitev (Nastran Ule, 1997, str. 214) je proces vplivanja na vtise, ki jih imajo drugi ljudje o nas.

V glavnem (Eysenck, 2004, str. 661) je dolo?ena s potrebo nagrajevanja s strani drugih, v?asih z utrjevanjem svoje lastne identitete. Posamezniki z mo?no identiteto ?elijo s samopredstavitvijo pridobiti odobravanje s strani ostalih ?lanov, medtem ko ?elijo posamezniki s šibko identiteto z utrditvijo priti do jasnejše lastne identitete.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Posameznik mora ohranjati svojo lastno kontinuiteto in identiteto (Nastran Ule, 1997, str. 473) kljub temu, da se mu identiteta neprestano ruši zaradi sprememb v lastnem ?ivljenju, v razli?nih ?ivljenjskih obdobjih in zaradi razlikovanja med razli?nimi dejavnostmi.

Vsak posameznik (Nastran Ule, 1997, str. 202) vrednoti cilje ali sklepa interakcije, kot tudi vrednoti vse vmesne interakcijske produkte z lastnimi individualnimi sistemi presoje, vrednot, potreb in sposobnosti.

»Vzpostavljanje odnosa ali ostajanje v njem je torej odvisno od zavestnih in nezavednih ocen koristi in stroškov glede na izkušnje in glede na preostale mo?nosti«, (Nastran Ule, 1997, str. 203).

Posameznik (Nastran Ule, 1997, str. 473) pridobi in ohrani samostojnost pred vplivi dru?bene strukture in drugih oseb, a obenem ostane dru?beni posameznik.

Socialna identiteta (Nastran Ule, 1997, str. 427) se ne navezuje na trenutne predstave posameznika o sebi, ki so vezane na konkretne situacije, temve? je sestavina koncepta posameznika o sebi, to je njegove relativno trajne in stabilne kognitivne strukture. Posameznik razpolaga z ve? razli?nimi socialnimi identitetami, ki jih uporablja po potrebi. Socialna identiteta vklju?uje samokategorizacijo posameznika.

Do pozitivne samopodobe lahko pridemo po teoriji socialne identitete (Nastran Ule, 1997, str. 427) le skozi mre?o polariziranih razlik, to je vzpostavljanjem pozitivnih razlik v vrednotenju sebe in lastne skupine nasproti drugim osebam in skupinam.

Nekateri posamezniki (Nastran Ule, 1997, str. 427) se postavijo v vlogo nosilcev skupinskih norm in ciljev, da bi se razlikovali od drugih ?lanov skupine. S tem odpravijo oziroma ubla?ijo nekonformnost in zavra?anje ob so?asnem poudarjanju svoje razli?nosti od drugih ?lanov skupine.

Ob?utek posameznika o svoji lastni u?inkovitosti v vsaki situaciji (Eysenck, 2004, str. 475) je dolo?en s štirimi klju?nimi dejstvi:

- preteklimi izkušnjami z uspehi in porazi v enaki situaciji,

- opazovanjem uspešnih posameznikov,

- verbalnim prepri?evanjem o lastnem uspehu s strani drugih ljudi,

- ?ustvenim vzburjenjem; visoka stopnja vzburjenja lahko povzro?i tesnobo in odpoved.

Posameznik lahko spoštuje samega sebe (Nastran Ule, 1997, str. 477) samo, ?e je njegova zavest o razmerju osebne in socialne identitete uravnote?ena.

Za posameznika je nevarno in zmotno (Loehr in Schwartz, 2006, str. 210), ?e poudarja samo dober oziroma samo slab vidik svoje podobe. S sposobnostjo samoopazovanja ustvari posameznik pogoje za doseganje popolnejše podobe.

Freud (Eysenck, 2004, str. 446) je ?loveški razum oziroma spomin razdelil na tri dele. Prvi je id oziroma nagon. Vklju?uje seksualnost in agresivnost. Lociran je v nezavednem spominu. Nasledni je ego ali jaz, ki upošteva realno dogajanje v okolju. Razvije se v prvih dveh letih našega ?ivljenja. Tretji, zadnji je superego oziroma nadjaz. Pojavi se okoli petega leta, ko otrok sprejme ve?ino vrednot od istospolnega starša v procesu znanem kot identifikacija. Superego je delno umeš?en v zavestnem, delno v nezavednem spominu. Te?i k idealnemu jazu, ki ga posameznik uravnava na podlagi posledic nagrajevanja in kaznovanja v svojem otroštvu. Freud je ?loveški razum razdelil tudi na tri nivoje: zavest, podzavest in nezavedno. Zavest opredeljuje osredoto?anje na miselno pozornost. Podzavest predstavlja informacije in ideje, ki jih je mo?no relativno lahko poiskati v spominu in jih uporabiti v zavesti. Nezavedno sestavljajo informacije, ki jih je zelo te?ko oziroma skoraj nemogo?e prenesti v našo zavest.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Posameznik gradi svoj zna?aj (Maxwell, 2007, str. 122) z iskazovanjem poštenja, dobrotnosti, srame?ljivosti, so?utnosti, zadr?anosti in vljudnosti v odnosih z drugimi ljudmi. V odnosu do osebnostne ali zna?ajske zna?ilnosti poznamo tudi vrline in hibe. So gradniki posameznikovega zna?aja za katere je odgovoren in ga je mo?no zanje pohvaliti ali grajati.

Mo? posameznika (Nastran Ule, 1997, str. 315) dolo?a njegovo zmo?nost kontroliranja situacij. Nemo? se navezuje na stopnjo podredljivosti v vedenju posameznika v razli?nih situacijah v njegovem okolju. Realizacija potrebe po mo?i je odvisna od dolo?enih socialnih okoliš?in. Posameznik se lahko odlo?i za dominacijo ali intenzivno kooperacijo, da pove?a svoj socialni vpliv.

Konformizem je opredeljen (Nastran Ule, 1997, str. 338), kot posameznikovo podrejanje socialnim pritiskom, kar povzro?a v njem notranji konflikt, ki lahko vodi do odpovedi lastnemu mnenju, stališ?em, mnenjem in ali orientacijam.

Podrejanje in popustljivost (Nastran Ule, 1997, str. 343) je oblika konformizma, kjer se posamezniki javno prilagodijo skupinskemu pritisku zasebno pa vzdr?ujejo svoje predhodne pozicije, ker menijo da so lahko sankcije ve?je od morebitnih koristi oziroma so koristi lahko ve?je od morebitnih izgub.

Posamenik se zaradi poslušnosti, ki izhaja iz konformizma (Nastran Ule, 1997, str. 347) odpove odgovornosti za svoja dejanja s tem, da odgovornost prenese na legitimno avtoritero. S tem si zmanjša lastno moralno odgovornost.

Reaktanca (Nastran Ule, 1997, str. 327) je ena od ?lovekovih posrednih poti osvobajanja zaradi neligitimnega omejevanja svobode. Ker lahko neposredno regiranje pomeni tveganje in izgubo, se posameznik velikokrat odlo?i za iskanje drugih ustreznih alternativ, prej omejenim oblikam vedenja.

Redukcija neskladnosti pomeni posameznikovo odpravljanje neskladnosti (Nastran Ule,1997, str. 149) med prepri?anji, da ravna svobodno in odgovorno in lastnimi socialno neza?elenimi dejanji. Neskladnost poskuša zmanjšati, da rezultate neza?elenih dejanj s pripiše okolici.

»Vsem tem navidezno iracionalnim pomagalom je skupno to, da v tendenci pomaknejo vzrok za naš verjetni neuspeh »izven nas« oz. vsaj izven centralnih predelov osebnosti, npr. iz osebnostnih ali psiholoških pomanjkljivosti v fizi?no po?utje. Tako vendarle ohranimo sami pred sabo podobo razumne, odgovorne osebe«, (Nastran Ule, 1997, str. 102).

Vsak posameznik v lastni predstavi socialne situacije (Nastran Ule, 1997, str. 22), »odigrava« svoja dejanja zase in spremlja odzive drugih ljudi na ta dejanja.

Teza o zrcalnem jazu (Nastran Ule, 1997, str. 483) vklju?uje domnevo o ve?jem številu razli?nih podob o sebi, ki jih posameznik gradi na podlagi razli?nih, zanj pomembnih odnosov z drugimi ljudmi.

Ljudje (De Baar, 2008) so kompleksne osebnosti, slabo prenašajo kritiko s strani moralno opore?nih oseb. Namesto tega je bolje preu?evati njihovo vedenje z upoštevanjem njihovih karakternih lastnosti:#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

- proces proti vsebini: obi?ajno mened?ment na?rtuje potek dela in posamezniki v organizaciji izvajajo naloge, da organizacija dose?e na?rtovane cilje,

- referen?na skupina: ugotoviti je potrebno kje dobijo posamezniki inspiracijo,

- sprememba proti trenutnemu stanju: nekateri ljudje vklju?ujejo spremembe v svoje dejavnosti, drugi ljudje pa delajo na temu, da obdr?ijo trenutno stanje kolikor je mogo?e dolgo ?asa

- definirano proti kreativnemu: ugotoviti kdo rajši deluje po na?rtu in kdo potrebuje prostor za svojo kreativnost. Posameznike, ki delujejo po nekem dolo?enem planu lahko pove?emo s situacijo trenutnega stanja. Kreativne posameznike pa lahko pove?emo s situacijo spremembe.

- skupina proti posamezniku: nekateri ljudje so uspešnejši in u?inkovitejši, ?e delujejo znotraj skupine, medtem so ostali produktivnejši, ko delujejo samostojno.

3. 2 Etika——倫理

»Zaupne odnose lahko gradimo samo, ?e upoštevamo dostojanstvo drugih«. (Levine in Crom, 2000, str. 89).

Ljudje (Maxwell, 2007, str. 12) povezujejo sprejetje dolo?ene etike z zmanjšanjem mo?nosti, prilo?nosti in zmo?nosti za uspeh v poslu.

Etika je osebna (Maxwell, 2007, str. 17), ne dolo?ajo jo poslovne, dru?bene ali politi?ne razmere.

Kdor se odlo?i za eti?nost (Maxwell, 2007, str. 52) upošteva to v vseh okoliš?inah in razmerah.

Dve stvari sta pomembni pri etiki (Maxwell, 2007, str. 25), upoštevanje ter uporaba merila in volja, da temu sledimo.

V etiki delimo merilo ravnanja (Maxwell, 2007, str. 116) na tako kot samo in merilo kot vodilo. Merilo upošteva vsebino presojanja, vodilo pa na?in presojanja.

Etiko (Maxwell, 2007, str. 25) delimo na dva vidika. Eden je prepoznavanje med prav in narobe, dobrim in zlim ter med primernim in neprimernim. Drugi vidik se nanaša na naše pravilno, dobro in primerno delovanje.

Integriteta in odgovornost (Maxwell, 2007, str. 56) sta pobudnika visokih eti?nih meril. Upoštevanje eti?nih meril je mo?no, ?e je drugim omogo?en vpogled v naša dejanja in zanje prevzemamo odgovornost.

Moralni konflikt (Maxwell, 2007, str. 119) je posledica neusklajenosti naših temeljnih moralnih intuicij in nezadostnosti ali neusklajenosti naših moralnih na?el. Moralni konflikt je pojav nasprotovanja dveh moralnih vrednot, prepri?anj ali na?el.

Moralno na?elo (Maxwell, 2007, str. 116) je eti?no merilo, ki dolo?a moralni status oseb, dogajanja ali stanja v okolju. Hkrati je tudi vodilo našemu odlo?anju in delovanju. Zanesljivo usmerja naše moralno delovanje.

Moralna dilema (Maxwell, 2007, str. 120) se pojavi kot moralni konflikt, kjer gre za enakovrednost mo?i moralnih obvez ali odgovornosti. Ne moremo jih izpolniti hkrati zaradi medsebojnega nasprotovanja Eti?na dilema (Maxwell, 2007, str. 11) je neza?elena in neprijetna odlo?itev, ki temelji na moralnih na?elih in delovanju.

3. 3 Motivacija——動(dòng)機(jī)

Motivacija (Loehr in Schwartz, 2006, str. 189), ki sloni na vrednotah je u?inkovitejša kakor tista, ki izvira iz pripravljenosti.

Kaj motivira ljudi (Maxwell, 2000, str. 114) lahko odkrijemo tako, da jih o tem povprašamo.

Pri odkrivanju motivacijskih vzvodov (De Baar, 2008) je potrebno imeti v mislih tudi Maslowo piramido potreb. Vsak posameznik ima razli?ne motivacijske potrebe. Kar motivira enega ?lana tima, lahko ne u?inkuje pri drugih ?lanih.

»Globoko v sebi si vsi ljudje ?elijo biti pomembni zgolj zaradi tega kar so«, (Maxwell, 2007, str. 36).

Samospoštovanje in spoštovanje drugih (Levine in Crom, 2000, str. 102) imata velik vpliv na motivacijo.

Biti ljubljen in imeti ob?utek vrednosti (Maxwell, 2007, str. 37) je morda najgloblja potreba slehernega posameznika.

Motivacija (Platt, 2009) je klju? vseh uspehov. Veliko faktorjev dolo?a motivacijo v vsakem trenutku našega ?ivljenja. Skrb in bole?ina sta lahko prav tako motivatorja kakor zadovoljstvo in veselje. Našo motivacijo dolo?a tudi kako mo?no si ne?esa ?elimo.

Pozorno je potrebno spremljati vplive drugih ?lanov (Eysenck, 2004, str. 740) na motivacijo posameznika v timu.

Naše emocije in navade (Eysenck, 2004, str. 479) se veliko bolj odra?ajo v motivaciji kakor trezna prera?unljivost.

Ob?utek (Levine in Crom, 2000, str. 42), da so ljudje pomembni za organizacijo, da lahko spoznajo in so vklju?eni v organizacijo v širšem smislu, pozitivno vpliva na ljudi in jih pritegne k delu.

Rast posameznika (Maxwell, 2000, str. 69) je povezana s pri?akovanji drugih ljudi, ki verjamejo v njegove sposobnosti. Pri?akovanja rast pospešujejo, kritika in preverjanja pa ne.

Motivacija ?lanov je pomemben dejavnik (Nastran Ule, 1997, str. 400) pri skupinskem reševanju problemov. Ka?e se v stopnji zadovoljstva ?lanov s skupino in z nalogo. Odvisna je od komunikacijske strukture skupine. Pri decentraliziani strukturi skupine so vsi ?lani pribli?no enako motivirani in zadovoljni. Pomankljivost take komunikacijske strukture pa je ve?ja izguba ?asa zaradi medsebojnega usklajevanja ?lanov.

Jasni cilji (Maxwell, 2000, str. 94), so klju?ni za uspeh ljudi. K uspehu pripomore razdelitev ciljev na manjše, dosegljive enote.

Uspeh (Sallee, 2005, str. 101) pride spotoma, ko ?lani tima vse svoje dejavnosti usmerijo v doseganje zastavljenih ciljev. Uspeh temelji na sedanjih aktivnostih, uspeh ni vezan na preteklost. Uspeh je vselej prisoten proces.

Cilje delimo (Levine in Crom, 2000, str. 122) na kratkoro?ne in dolgoro?ne. Vsi morajo biti izzivalni, uresni?ljivi in merljivi, da motivirajo.

Glede doseganja ciljev ljudi je Maxwell zapisal: »Kaj jim uresni?itev cilja prinese, ni toliko pomembno kot tisto, kaj z njegovim uresni?enjem postanejo«, (Maxwell, 2000, str. 95).

Strahovi (Hansen in Batten, 1998, str. 41) aktivirajo obrambne mehanizme, ki prepre?ujejo rast in ustvarjalnost posameznika. Zaradi strahov je navezovanje stikov posameznika z drugimi ljudmi ote?eno.

Zaradi prešibke motivacije, ki je rezultat nezadostnega priznanja (Maxwell, 2000, str. 151), ljudje ne izkoristijo vseh svojih potencialov. Njihovo motivacijo vlodijo ?ustva.

Po teorijah pripisovanja (Nastran Ule ,1997, str. 101) ima ?lovekovo delovanje notranje ali zunanje vzroke. Delovanje, ki izhaja iz notranjih vzrokov ne potrebuje dodatne zunanje spodbude, motivacije. Zunanji vzroki pa naredijo delovanje odvisno od zunanje stimulacije, nagrad, prisil, pohval in sankcij.

Vera vase in v tisto kar posameznik po?ne (Platt, 2009) je temelj notranje motivacije. Zaupanje v lastne sposobnosti povzdigne posameznika do uspeha.

Vizualizacija (Platt, 2009) je pomemben faktor v motivaciji. Naše misli nam lahko pomagajo pri doseganju naših uspehov oziroma neuspehov. Motivacijo se vzdr?uje z vizualizacijo uspehov in dose?kov.

Da ugotovimo kaj motivira ljudi (Hansen in Batten, 1998, str. 55) jih moramo povprašati kakšna so njihova pri?akovanja v dolo?eni situaciji.

Prava motivacija (Levine in Crom, 2000, str. 171) je povod za navdušenje, ki izhaja iz ?lovekove notranjosti.

Motivacija (Maxwell, 2000, str. 94) je povezana tudi s predanostjo. Kadar posameznika neka naloga samo zanima se ji posve?a samo takrat, ko je zanj to primerno. Ko pa je neki nalogi predan, jo opravlja brez posebnega razloga.

3. 4 Komunikacija——通信

Komunikacija med ?lani (Lipi?nik, 1998, str. 279) je osnova za delovanje tima. Z medsebojno komunikacijo si ?lani tima izmenjajo mnenja, analizirajo probleme, sprejemajo odlo?itve in usklajujejo delo. Komunikacija vpliva na socialno klimo v timu.

Komunikacija, ki vklju?uje izmenjavo informacij (Nastran Ule, 1997, str. 198) je najpomembnejši ?len medsebojnih vplivov v socialnih odnosih.

Komunikacija (Mayer et al., 2001, str. 113) je osnova za vzpostavitev odnosa. Sposobnost posameznika, da zgradi katerekoli skupnost, delovno skupino, tim, ipd. je povezana z njegovo sposobnostjo kakovostnega komuniciranja.

Komuniciranje se nanaša (Levine in Crom, 2000, str. 35) na razkritje posameznikovih zamisli, idej, predlogov in ugotovitev. Posameznik jih izmenjuje z drugimi in od njih pri?akuje povratne informacije.

»Mo?na in u?inkovita komunikacija ne more temeljiti na ne?em, ?esar ni«, (Hansen in Batten, 1998, str. 90).

Glede na smer komuniciranja (Nastran Ule, 1997, str. 375) obstajata:

- vertikalna komunikacija, poteka iz centra skupine navzven do ?lanov in nazaj,

- horizontalna komunikacija, poteka med ?lani skupine, ki imajo obi?ajno enak statusni nivo.

Prva oblika se po vsebini nanaša na izmenjavo nalog in ciljev skupine, prekop horizontalne komunikacije pa ?lani zadovoljujejo svoje socialno-emocionalne potrebe.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Prejemnika sporo?ila je mo?no prepri?ati (Eysenck, 2004, str. 641) na dva razli?na na?ina, ki vklju?ujeta dve razli?ni poti:

- centralno pot, ki vklju?uje natan?no preu?evanje in pripravo prepri?ljivega sporo?ila in

- periferno pot, ki vklju?uje ne-vsebinske vidike sporo?ila in sposobnosti komunikatorja, da prepri?a. Komunikator, ki uporablja ta na?in bo malo pozornosti posvetil pripravi prepri?ljivega sporo?ila.

Pogovor ali konverzacija (Nastran Ule, 1997, str. 447) je osnovna oblika komuniciranja, pri katerem pride do izmenjave gest, pogledov, modifikacij glasu itn. S konverzacijo pride do prenašanja ob?utkov, ?ustev, sugestij, idej. Osebe vplivajo druga na drugo s svojo prisotnostjo. Zato je konverzacija mo?no orodje socialne interakcije.

Uspešna komunikacija zahteva (Mayer et al., 2001, str. 63) vzpostavitev medsebojnega spoštovanja in zaupanja. Potrebno je poskrbeti za odprtost posameznikov pri izra?anju svojih mnenj, pogledov in idej.

Da bi ljudje medsebojno komunicirali (Levine in Crom, 2000, str. 33) si morajo medsebojno zaupati in imeti skupne interese.

Prepri?ljivost komuniciranja je tesno povezana (Nastran Ule, 1997, str. 131) z izbiro ustreznih besed v sporo?ilu in njegovo razumljivostjo.

Za uspešno komuniciranje s ?lani tima (De Baar, 2008) je potrebno poskrbeti za razumljivost sporo?ila.

»Uspešno sporazumevanje se za?ne s pozornim poslušanjem«, (Levine in Crom, 2000, str. 68).

S poslušanjem (Levine in Crom, 2000, str. 72) poka?emo drugemu ?loveku svoje spoštovanje.

Pristno poslušanje (Sallee, 2005, str. 176) je osnova za vzdr?evanje odnosa.

Uspešno in kakovostno poslušanje (Levine in Crom, 2000, str. 71) je mo?no vzpostaviti v ugodnem okolju.

Da bo uspešno (Levine in Crom, 2000, str. 69) mora biti poslušanje tudi pazljivo in zavestno.

Pri komuniciranju (De Baar, 2008) je potrebno ?lanom tima, ki se obi?ajno ne izpostavljajo omogo?iti, da predstavijo svoje zamisli in mnenja. Vrednotenje teh mora temeljiti na prednosti, zavrnitev pa najverjetneje pomeni, da se tak posameznik s svojimi idejami in mnenji ne bo ve? izpostavljal.

Dober komunikator dose?e pri poslušalcih (Nastran Ule, 1997, str. 128), da mu spontano zaupajo, ker ga imajo za dobrega ?loveka. To dose?e s svojim znanjem in sposobnostjo doseganja eti?nih ciljev. Ima dober moralni zna?aj, ne zlorablja in ne zavaja javnosti.

Komunikator (Nastran Ule, 1997, str. 129) mora imeti pravo mero pri izra?anju svojih namer. Najbolje se obnese izra?anje namer v splošni obliki vendar kot objektivno dejstvo in brez osebnih motivov.

Dobri komunikatorji (Maxwell, 2000, str. 57) spremljajo odziv sogovornika in razumejo govorico njegovega telesa.

Komunikacija (Nastran Ule, 1997, str. 333) je pomembno orodje socialne kontrole, kjer posameznik vpliva na drugega oziroma druge ?lane skupine.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Dobra medsebojna komunikacija (Maxwell, 2000, str. 135) je temelj usklajenega delovanja ?lanov tima. Je garancija, da bodo pomembne naloge opravljene.

Da imajo ideje veljavo (Levine in Crom, 2000, str. 28) jih morajo ?lani tima komunicirati med seboj, zato je pomembno, da si kljub zaposlenosti vzamejo ?as za komunikacijo.

?lani tima (De Baar, 2008) morajo dobiti povratne informacije. Vsaka metoda za posredovanje povratnih informacij ima svoje prednosti in pomanjkljivosti. Te so lahko v verbalni, pisni ali slikovni obliki. Z njihovo pomo?jo je mo?no pravo?asno zaznavati probleme. Nasprotno pa je zaradi neu?inkovite povratne informacije zaznavanje problemov nepravo?asno in posledi?no je lahko povzro?ena ve?ja škoda kot sicer.

?lane (Coach Ville, 1996) je potrebno usposabljati skladno s sprejetimi standardi komuniciranja, odgovornosti in medsebojnih odnosov v timu. Komuniciranje med ?lani tima mora biti jasno.

Diskusija v timu (Eysenck, 2004, str. 742) se v glavnem osredoto?a na za?etku izmenjane informacije. Kasneje izmenjane informacije so slabo ali neupoštevane.

Komuniciranje v timu (Coach Ville, 1996) je v ve?ini primerov povezano z izpolnjevanjem nalog in ciljev. ?lani tima si morajo vzeti ?as tudi za komuniciranje s pomo?jo katerega odpravljajo probleme v medsebojnih odnosih, jih usklajujejo in izboljšujejo.

»?lani tima se morajo po?utiti dovolj varne, da lahko brez ob?utka ogro?enosti izra?ajo predloge ali kritike, v duhu sodelovanja svobodno izmenjujejo podatke, o idejah pa razpravljajo brez negativnih kritik« (Maxwell, 2000, str. 136).

Dober komunikator je sposoben (Maxwell, 2000, str. 56) na uspešen na?in predstavi svojo vizijo drugim ?lanom tima.

3. 5 Vloge v timu——在團(tuán)隊(duì)中的作用

»Socialne vloge so celota socialno definiranih (javno formuliranih) ali nedefiniranih (latentnih) pravil in pri?akovanj o tem, kaj naj po?nejo posamezniki v skupini. Gre za strukturo eksplicitnih in implicitnih pri?akovanj o vedenju posameznikov v skupini, ki jih drug o drugem in o sebi gojijo sami ?lani skupin«, (Nastran Ule, 1997, str. 376).

Socialna psihologija (Nastran Ule, 1997, str. 377) opredeljuje vlogo kot dinami?en odnos posameznika v razli?nih socialnih situacijah in sistemih. Vloga omogo?a posamezniku, da izra?a sebe. Hkrati pa z vlogami drugih tvori okoli sebe strukturiran socialni sistem.

Vloge se ne dolo?ajo (Nastran Ule, 1997, str. 382) samo na podlagi dogovorov med ?lani tima, ampak je definicija vlog odvisna tudi od podzavestnih in nezavednih procesov v vsakem posamezniku, skupini in okolju. Posameznik vzpostavi svojo vlogo na podlagi socialne identitete socialnih vlog, situacijske zahteve, socialne mo?i, medsebojne odvisnosti z drugimi, sposobnosti vplivanja drugih ?lanov in u?inkovitosti tretjih oseb.

Vedenje posameznika v timu (Team techology, 2009) ni definirano samo z njegovimi prioritetami ampak nanj vplivajo tudi drugi faktorji:#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

- vloga, ki jo od posameznika pri?akuje nadrejeni,

- zahteve delovne naloge,

- vloge drugih ?lanov tima in potrebe po nadomestitvi pomanjkljivosti,

- izobra?enost in vzgoja posameznika,

- delovno okolje.

Bolj kot je vloga usklajena s pri?akovanji posameznika (Team techology, 2009), ve?ja je verjetnost, da bo ta u?ival v delu. Ve?ja kot so nasprotja med vlogami v timu in pri?akovanji posameznika, ve?ja je verjetnost, da bo delal pod stresom.

Na prvi pogled (Nastran Ule, (1997, str. 380) je socialno definiranje vlog in odnosov med njimi spontani proces, v resnici pa zdru?ujejo kompleksne procese socialne kategorizacije, pripisovanja, samoprepoznavanja, razumevanja verbalnih in neverbalnih gest itn.

Socialna vloga (Nastran Ule, 1997, str. 377) se odra?a med tem, kako se posameznik vede navzven in tem kaj se dogaja v njegovi notranjosti, kaj misli in do?ivlja. Posameznik naj bi svoja notranja pri?akovanja ustrezno prilagodil dolo?enemu socialnemu polo?aju.

Enake socialne vloge (Nastran Ule, 1997, str. 381) izvajajo razli?ni posamezniki na razli?ne na?ine, ker se v vlogi prepoznavajo kot razli?ne osebnosti v primerjavi z drugimi, oziroma je njihova identiteta v vlogi osebno specifi?na.

Posamezniki (Nastran Ule, 1997, str. 380) se razli?no opredelijo do vlog v timu. Zaradi razli?nih pri?akovanj o pomenu in izvajanju posamezne vloge se med ?lani tima lahko pojavljajo konflikti.

Odmik posameznika (Nastran Ule, 1997, str. 378) od svoje vloge, upoštevanje nasprotij in nejasnosti ter lo?evanje njegove osebnosti od same vloge je pogoj za uspešno obvladovanje in reševanje konfliktov, ki nastanejo zaradi razli?nega pojmovanja vlog v timu.

Število konfliktov (Nastran Ule, 1997, str. 381) se pove?a v drugi fazi oblikovanja skupine, ko predstavljajo konstitutivni pogoj za formiranje socialne strukture skupine. Uspešno reševanje konfliktov se rezultira v stabilni definiciji socialnih vlog in socialne strukture skupine. Prav tako mora skupina v kriznih trenutkih prese?i dotedanje norme in razumevanje vlog, da lahko reši nasprotja med ?lani ali med notranjimi podskupinami.

Osebna svoboda in odgovornost (Mayer et al., 2001, str. 35) sta pomembna vzvoda delovanja zrelega strokovnega tima.

Vloge, ki jih zasedajo posamezni ?lani tima (Maxwell, 2000, str. 139) se mora skladati z njihovimi osebnimi potenciali in zmo?nostmi.

Uspešno timsko delo (Lipi?nik, 1998, str. 277) zahteva, da se vedenjski vzorci posameznih ?lanov razlikujejo in dopolnjujejo hkrati. V primeru, da se vzorci samo razlikujejo in ne zapolnjujejo vseh vlog bo uspešnost take skupine majhna. Enako se zgodi, ?e so vedenjski vzorci enaki in ne morejo pokriti vseh vlog.

Zaradi pretirane specializacije in posameznikove osredoto?enosti na svoj krog raziskovanja (Mayer et al., 2001, str 12) se je v zadnih letih pojavil trend v razvoju, ki je usmerjen od posameznika k skupini.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Zaradi zagotavljanja osnovnih pogojev za delovanje skupine (Lipi?nik, 1998, str. 278) je potrebno popolniti vsaj dve vlogi: koordinator in zapisnikar. Koordinator vodi pogovore, sprašuje, opozarja, spodbuja ?lane in skupino usmerja k doseganju zastavljenih ciljev po na?rtovanem postopku.

Koordinator s kakovostjo in slogom svojega spodbujanja (Lipi?nik, 1998, str. 278) pospešuje aktivnosti pri delovnih in ustvarjalnih skupinah. Koordinator lahko omogo?i posameznikom v manjšini, da imajo dovolj ?asa, za predstavitev svojih mnenj, idej in stališ?.

Tim potrebuje ?lana (Coach Ville, 1996), ki zagotavlja, da so ideje zabele?ene, dogovori upoštevani, obljube izpolnjene in vlo?ki posameznikov dobro izkoriš?eni oziroma nalo?eni.

Vodenje (Lipi?nik, 1998, str. 312) je sprotno sinhroniziranje dela posameznikov v skupini, z namenom da skupina dose?e zastavljene cilje.

Ta pogled sta dobro izrazila Cartwright in Zander (1960): »Vodenje sestoji iz dejanj ?lanov skupine, ki prispevajo k definiciji skupinskih ciljev, ki usmerjajo skupino k ciljem, ki izboljšujejo interakcije ?lanov skupine, vzpostavljajo kohezijo v skupini ali so izvor mo?i za skupino. V principu lahko vodenje izvaja eden ali ve? ?lanov skupine«, (Nastran Ule, 1997, str. 386).

Voditelji (Maxwell, 2000, str. 198) so ustvarjalni, ne razmišljajo o omejitvah ter vedno iš?ejo mo?nosti in prilo?nosti za razvoj in izboljšave.

Zaradi omejitev lo?evanja vodenja (Nastran Ule, 1997, str. 387) na odnosno in k nalogam umerjeno se je za?el uveljavljati situacijski pristop, kjer se pri vodenju upoštevajo tudi dejavniki konkretne situacije.

U?inkovitost (Eysenck, 2004, str. 747) kateregakoli na?ina vodenja je odvisna od situacije v katerem se nahaja skupina.

Dokazano je (Eysenck, 2004, str. 751), da so najpomembnejši socialni faktor medsebojni odnosi ?lanov tima in najmanj pomembni njihova polo?ajna mo?. Ta pristop je preve? tog, ker se pomembnost teh faktorjev najverjetneje spreminja od situacije do situacije.

Predvideva se (Eysenck, 2004, str. 746), da so lastnosti uspešnega vodje bolj odvisne od ciljev in sprejetih norm v skupini kakor od trdne osebnosti, ki je predstavljena v veliki teoriji osebnosti.

Obstajata (Eysenck, 2004, str. 748) dve vrsti vodij v skupinah, k nalogam orientirani in socialno-emocionalno oziroma odnosno orientirani vodje. K nalogam orintirani vodja je posameznik v timu, ki najve? prispeva k vpeljavi delovnih navad in doseganja ciljev naloge. Odnosni vodja je posameznik v timu, ki najbolj spodbuja pozitivne socialno-emocionalno vedenje.

U?inkovitost (Eysenck, 2004, str. 751) k nalogam orientiranega vodje pride najbolj do izraza v ugodnih in neugodnih situacijah. Odnosno orientirani vodje pa so najbolj u?inkoviti v zmerno ugodnih situacijah.

Poenostavljeno lahko trdimo (Eysenck, 2004, str. 751), da so vodje k nalogam ali odnosno usmerjeni. Nekateri vodje so enako intenzivno usmerjeni v obe smeri in zato najpogosteje izbrani s strani njihovih skupin.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Bistvena definicija vodenja (Eysenck, 2004, str. 745) je, da vodje najbolj ozna?uje sposobnost njihovega vplivanja na druge ?lane skupine veliko bolj, kakor ti ?lani sami vplivajo nase.

»Pri vas bodo najuspešnejše tiste metode vodenj, ki jih nosite v sebi«, (Levine in Crom, 2000, str. 22).

Ni vsakdo primeren (De Baar, 2008) za vsako delo. Vodja mora prepoznati primerno osebo za posamezno delo, ker lahko samo preko zaupanja vrednega posameznika dosega zastavljene cilje. Napake imajo lahko ogromne negativne moralne posledice.
Opis neformalnih vlog v timu (Team techology, 2009):

(Coaches) Trenerji poskušajo ustvariti harmonijo v timu z vzpostavitvijo ustreznih odnosov. To je pogoj za pozitivno vzdušje in dobro po?utje ljudi. Ljudje so na ta na?in motivirani in s svojimi dejanji zadovoljujejo pri?akovanja in potrebe drugih ?lanov.

(Crusaders) Kri?arji dajejo pomen predvsem mislim, idejam ali prepri?anjem.

(Explorers) Raziskovalci spodbujajo raziskovanje novih in boljših na?inov opravljanja nalog. Odkrivajo skrite potenciale v ljudeh, stvareh ali situacijah.

(Innovators) Inovatorji s pomo?jo svoje domišljije ustvarjajo nove ideje in perspektivo tima.

(Sculptors) Kiparji uresni?ujejo naloge in dosegajo pri?akovanja tima glede ciljev v sedanjosti.
(Curators) Kustosi podajajo bolj jasno sliko o notranjih informacijah, idejah in razumevanju.

(Conductors) Vodniki organizirajo logi?ne strukture potrebne za opravljanje nalog v timu.

(Scientists) Znanstveniki zagotavljajo pojasnilo o vzrokih za dolo?eno dogajanje in pojasnjujejo procese v tem dogajanju.

4 MEDSEBOJNI ODNOSI V TIMU——在團(tuán)隊(duì)中的相互關(guān)系

Dru?bena stvarnost (Nastran Ule, 1997, str. 24) je zdru?itev miselnega proizvoda dru?benega ?loveka in stvarnosti, v kateri ?lovek ?ivi. Dru?beni svet, ki ga tvori ?lovek s svojim obstojem in delovanjem, je intersubjektivna stvarnost. Nenehno jo gradi na podlagi svojih dejanj, govora, zamisli in predstav o dru?bi in o sebi. Ti dejavniki postanejo sami stvarnost kadar ?lovek sam za?ivi v njih, in kolikor za?ivi.

Iskanje skupnih to?k z drugimi (Maxwell, 2007, str. 27) je osnova medsebojnih odnosov.

Socialni razvoj in dru?beni obstoj posameznika (Nastran Ule, 1997, str. 462) je rezultat njegovega sodelovanja z drugimi ljudmi. V teh procesih posameznik ponotranji medsebojne odnose, da postanejo sestavina njegove zavesti in duševnih struktur.

Psihološki pojem skupinske povezanosti (Nastran Ule, 1997, str. 404) pomeni povezanost vseh psiholoških sil ali povpre?je teh sil v vseh delih skupine, ki delujejo na posameznike tako, da ostajajo v skupini.

Neposredni socialni vplivi med ljudmi v osnovnih skupinah (Nastran Ule, 1997, str. 36) so osnova višjih in bolj posrednih socialnih odnosov.

»Medosebni odnosi so posledica trajnejših ponavljajo?ih se interakcij med dvema ali ve? osebami, ki temeljijo na sodelovanju, zaupnosti, naklonjenosti itn«, (Nastran Ule, 1997, str. 199).#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

?lovekova dru?bena narava (Nastran Ule, 1997, str. 223) temelji na njegovi zmo?nosti vstopanja v medsebojne odnose, njihovega oblikovanje, preoblikovanja in prekinjanja.

Socialna interakcija (Nastran Ule, 1997, str. 198) je proces, v katerem se preko najrazli?nejših vidikov dru?benega obstoja in dejavnosti ljudi, oblikujejo in vzdr?ujejo skupine, institucije in kultura.

V socialni psihologiji (Nastran Ule, 1997, str. 198) obstajajo tri glavni modeli socialne interakcije:

- izmenjava vedenjskih oblik in dejanj med osebami, ki glede bistvenih sestavin socialnih odnosov ustreza vedenju oz. delovanju posameznikov,

- soo?enje in povezovanje socialnih pomenov dejanj, ki glede bistvenih sestavin socialnih odnosov ustreza socialnim pomenom, ki jih posamezniki izmenjujejo oz. si jih delijo med seboj in

- izraz nezavednih dispozicij in nezavednih vedenjskih vzorcev, ki glede bistvenih sestavin socialnih odnosov ustreza nezavednim duševnim strukturam, ki vplivajo predvsem na emocije in motive sodelujo?ih oseb.

V vsaki skupini, ki obstaja ve? ?asa (Nastran Ule, 1997, str. 402) se ob procesih, kot je sprejemanje odlo?itev in reševanje nalog razvijejo tudi emocionalni procesi, ki so pravtako pomembni za njeno delovanje.

?lani skupine (Nastran Ule, 1997, str. 372) zadovoljujejo dolo?ene potrebe la?je z nekaterimi, druge z drugimi ?lani. Zaradi tega ?lani skupine ne gojijo do vseh ?lanov enakih odnosov. Posledi?no se v dalj ?asa obstajajo?ih skupinah razvije mre?a naklonjenosti, simpatij, kakor tudi antipatij, presti?a, ali spregleda.

Ve?ino medsebojnih odnosov (Eysenck, 2004, str. 698) upravljajo neverbalni vplivi, ki se spreminjajo odvisno od narave odnosa. Splošno veljavna dejstva, ki vplivajo na odnose je mo?no s pomo?jo preu?evanja ljudi v teh odnosih, razporediti od najpomembnejšega naprej:

- spoštovati zasebnost druge osebe,

- ohraniti zase stvari izre?ene v zaupnem odnosu z drugo osebo,

- gledati v o?i sogovorniku med pogovorom,

- izogibati se javnemu kritiziranju druge osebe,

- izogibati se telesnim stikom z drugo osebo,

- poskušati povrniti vse dolgove, naklonjenost in pohvale.

Glede nivoja ob?utljivosti na medsebojne odnose (Nastran Ule, 1997, str. 96), se posamezniki, ki so obi?ajno bolj ob?utljivi, odlo?ajo za situacijsko pripisovanje za lastno vedenje in ve? osebnostnih za vedenje drugih.

V socialnih odnosih (Nastran Ule, 1997, str. 114) ljudje primerjajo in usklajujejo svoje miselne konstrukte, motive, ob?utke s konstrukti, motivi in ob?utki drugih ljudi. Vsak posameznik ?eli uravnote?iti odnos med tem, kar si sam misli o sebi in o drugih ljudeh, ter tem, kar po?ne v svetu.

Celota socialnih konstrukcij (Nastran Ule, 1997, str. 57) lahko tvori celotno dru?beno stvarnost. Ta stvarnost ni edina in ni zunaj ljudi. Je stvarnost, kjer posamezniki s svojo pojavnostjo gradijo svoje okolje. Odvisna je od stališ?a subjekta, ki v njej nastopa, jo pojasnjuje, razumeva, razlaga itn.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Skupinska privla?nost (Nastran Ule, 1997, str. 406) je odvisna od notranjih skupinskih pojavov. ?ista skupinska socialna privla?nost nastane v skupinah s poudarjeno skupinsko pripadnostjo. Osebno socialno privla?nost pa lahko najdemo v skupinah kjer v ve?ini obstajajo osebni specifi?ni poudarki.

Visoka povezanost neke skupine (Nastran Ule, 1997, str. 402) se ka?e v prevladovanju pozitivnih dejavnikov v konstruiranju socialne stvarnosti v skupini. Nasprotno se nizka povezanost ka?e v prevladovanju negativnih gradnikov socialne stvarnosti v skupini. V prvem primeru je vpliv skupine mo?nejši od vpliva okolja na ?lane skupine.

V skupini se lahko pojavijo (Nastran Ule, 1997, str. 408) tudi medosebni odpor in sovraštvo zaradi slabih razmer, ki nastanejo pod vplivom skupine. Skupina lahko negativno vpliva na odnose, ne more pa jih ustvarjati.

Podobnost v osebnostnih lastnostih (Nastran Ule, 1997, str. 229) je pomembna v prvih fazah tvorjenja tima, ko ?lani vzpostavljajo prve stike z drugimi ?lani. Kasneje se v naslednjih fazah se poka?e potreba, da ?lani tima dopolnijo svoje manjke in komplementarno ustrezajo drug drugemu in skupini kot celoti.

Podobnost (Eysenck, 2004, str. 696) je pomembna zaradi pri?akovanj posameznika, da bo sprejet s strani nekoga, ki mu je podoben. Negativni efekt zaradi razli?nosti v naklonjenosti je obi?ajno ve?ja kakor pozitiven efekt, ki je posledica enakosti in naklonjenosti. Vzrok je potrebno iskati v ob?utku posameznika, da ga drugi zaradi medsebojne neenakosti, ne bodo sprejeli in ga celo ogro?ali.

V psihologiji so prisotni tudi modeli (Nastran Ule, 1997, str. 317), ki mo? povezujejo z osebnostnimi lastnostmi in psihologijo posameznika. Po mnenju Alfreda Adlerja, potreba po mo?i izvira iz manjvrednostnih ob?utkov, ki jih je posameznik dele?en ?e v otroštvu. Po Adlerju posameznik z mo?jo nadomesti ob?utek nemo?i.

Socialna mo? (Nastran Ule, 1997, str. 304) ni povezana z osebnimi zna?ilnostmi posameznika, ki ima mo?. Socialna mo? posameznika je odvisna od njegovih osebnih odnosov z drugimi in veljavnosti teh odnosov v širšem socialnem kontekstu.

Odnos mo?i (Nastran Ule, 1997, str. 305) je najpomembnejša komponenta socialne mo?i. Odnosa mo?i ne opredeli nosilec mo?i s svojimi zna?ilnostmi, ampak odnos definira nosilca mo?i. Varljiv vtis o socialni mo?i je posledica tega, da ljudje izena?ujejo psihološka stanja, kvalitete in osebnostne zna?ilnosti nosilcev mo?i s samo mo?jo.

Socialna mo? (Nastran Ule, 1997, str. 303) je izvor socialnega vpliva katerega posledica je konformno podrejanje. Z upoštevanjem odnosov odvisnosti pri njenem preu?evanju je socialna mo? interakcijska stvarnost, je dispozicija za kontrolo medsebojnih vplivov.

Konflikt je rezultat neusklajenih nasprotij (Nastran Ule, 1997, str. 409) med ?lani skupine ter med ?lani in skupino. Razvije se zaradi neusklajenih aktivnosti in dejavnosti ?lanov, zavra?anju idej in predlogov drugih, borbi za polo?aje in statuse, za mo? in lastnino.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

V zadnjem ?asu (De Baar, 2008) se govori o virtualnih timih. To so timi, ki zdru?ujejo ljudi, pozicionirane na razli?nih krajih po svetu, s pomo?jo sodobnih komunikacij. Najmanj kar lahko storimo za uspešnsot takega tima je, da razumemo osnove kulturnega okolja za vsakega ?lana v timu. Besede in izrazi, ki so sprejemljivi v mati?nem okolju so lahko zelo ?aljivi v okolju drugega ?lana tima.

Zaupanje (Hansen in Batten, 1998, str. 85) je temelj trdnega in kakovostnega prijateljstva.

4. 1 Ob?utki in njihovo ocenjevanje——他們的感覺和評(píng)價(jià)

Okolje (Podlesek in Brenk, 2004, str. 5) ob?utimo skozi razli?na ?utila. Na podlagi informacij, ki se tvorijo v ?utilih nastajajo v mo?ganih ob?utki. V nadaljevanju ti ob?utki tvorijo vzorce izkušenj, kjer se ob?utkom v izvorni obliki pridru?ijo še u?inki spoznavnih procesov, motivacije, socialnih in osebnostnih dejavnikov. Odzivov organizma ne moremo preu?evati skozi neposredno ob?utenje, ker so odzivi produkt naših zaznav.

Nešteto dra?ljajev iz okolja (Nastran Ule, 1997, str. 72) oblikuje v ?loveku brezmejno število ob?utkov. Vendar ?lovek ne zaznava neposrednih predmetov, ampak ?utne dra?ljaje, ki jih ti povzro?ajo. Med ?utnimi vtisi in dojemanjem objektov se v mo?ganih in duševnosti vršijo nezavedni procesi. Omogo?ajo, da se v nepregledni mno?ici dra?ljajev posameznik osredoto?i samo na tiste, ki so zanj pomembni in jih zdru?uje v smiselne celote.

Posameznik (Nastran Ule, 1997, str. 89) pri presojanju lastnih ob?utkov ne razpolaga z vsemi informacijami, zato se mora tako kot zunanji opazovalec pomagati z domnevami, izkušnjami in zunanjimi nasveti, zlasti ?e so ta stanja nejasna ali šibka.

»?lovekovo samozaznavanje je tesno povezano z razlikovanjem med tistimi procesi v naši okolici, na katere po lastnem mnenju sami vplivamo, in onimi, na katere ne moremo vplivati, ter smo od njih pogosto odvisni«, (Nastran Ule, 1997, str. 93).

Vedenje posameznika, spoznavni procesi, motivacija in njegova dejanja (Nastran Ule, 1997, str. 70) so osnovani z njegovim na?inom sprejemanja, dekodiranja in modificiranja informacij. Izvor informacij so posameznikov spomin in njegovi odnosi z drugimi ljudmi ali skupinami ljudi. Posameznik se ne odziva samo na prejete informacije iz okolja, ampak na njihovi osnovi sodeluje pri na?rtovanju in gradnji okolja, ki ga obkro?a.

?lovekovo ob?utenje (Levine in Crom, 2000, str. 164) lastne sre?e ali nesre?e zaradi okoliš?in, je pogojeno z njegovimi reakcijami na te okoliš?ine.

?loveškega vedenja (Nastran Ule, 1997, str. 21) ne moremo opisati z razmerjem vzrok-posledica. Ljudje na vmesni stopnji preoblikujejo signale iz okolja na nepredvidljiv na?in, ki vklju?uje tudi nezavedne komponente.

Pri lastnem preu?evanju (Nastran Ule, 1997, str. 474) se mora ?lovek odlo?iti kateri subjekti njegove osebnosti bodo postali objekti njegove pozornosti in razmisleka in katere bo v tem procesu izklju?il in jih potisnil v nezavedno. Ljudjem nikoli ni predstavljena celotna slika njihove osebnosti.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

S pomo?jo kategorizacije (Nastran Ule, 1997, str. 74) si lahko ljudje ustvarijo stalni odnos med trenutnimi in številom preteklih ob?utkov. Kategorizacija opredeli okolje ?loveka z vtisom reda, konstantnosti in pravilnosti v svetu.

4. 2 Odnos in navade——態(tài)度和習(xí)慣

Okoliš?ine v skupini (Nastran Ule, 1997, str. 408) lahko pripomorejo k dobrim medsebojnim odnosom, dobremu po?utju pri medsebojnem vplivanju, h kooperaciji in oblikujejo splošno podobnost v stališ?ih. Skupina ustvari samo primerne pogoje, same odnose pa morajo izoblikovati in vzdr?evati posamezni ?lani skupine. Socialna privla?nost lahko kot kompleksnejši pojem ugodno vpliva na skupinsko vzdušje in povezovalne sile v skupini, kar lahko vzpodbudi nastanek osebne privla?nosti.

Dobro izpeljani procesi (Mayer et al., 2001, str. 31) od iskanja skupnih to?k do trdne povezanosti med ?lani so posledica dobrih odnosov v timu.

»Tisti ljudje, ki se ?utijo mo?ne, jasno razumejo svojo veljavo, zanesljivost, odgovornost in pomembnost pripadništva skupini, kjer je njihova neodvisnost v simbiozi z drugimi«, (Hansen in Batten, 1998, str. 89).

Osnovno shemo odnosov (Nastran Ule, 1997, str. 475) lahko povzamemo z besedno zvezo jaz-ti-vi-to. Zdru?uje pogled in odnos posameznika do samega sebe, so?loveka, skupine in do objekta. Ti odnosi so dinami?ni in se od konkretnih ravni s?asoma vedno bolj pribli?ujejo abstraktnejšim ravnem.

Po Freudu (Nastran Ule, 1997, str. 354) zahteva duševnost zaradi svoje hierarhije podrejanje in nadrejanje. Nad-jaz je v tej strukturi psihi?ni podaljšek dru?benih avtoritet in predstavlja zadnji psihi?ni mejnik, ki jazu omogo?a potiskanje nesprejemljivih ?elja v nezavedno, hkrati pa se prilagaja zunanji situaciji realnosti in njenim zahtevam.

Norme pri timskem delu (Lipi?nik, 1998, str. 281) predstavljajo napisana in nenapisana pravila, ki jih upoštevajo, spoštujejo in se po njih ravnajo ?lani tima. Norme so pri?akovani na?ini vedenja.

So jasno in nejasno izra?ena pri?akovanja (Nastran Ule, 1997, str. 297), standardi delovanja in obnašanja posameznikov v raznih situacijah. Socialne norme pripomorejo k socialnim interakcijam in so oporna to?ka skupinam pri ohranjanju stabilnih odnosov.

Socialne norme (Nastran Ule, 1997, str. 297) niso nujno formalne, opredeljene s predpisi, ampak so pogosto nejasne, neformalne in nezavedne. Z normami je povezan normativni vpliv oziroma socialna uniformiranost. Je posledica zavestnega in nezavednega podrejanja normam, pri ?emer je zadnja oblika u?inkovitejša in trajnejša.

Socialne norme (Nastran Ule, 1997, str 298)lahko prepre?ijo spopade med ?lani skupine za polo?aje in premo?. Lahko omejijo konflikt, ker se odgovornost za nastanek konflikta prusmeri na tistega, ki se ne ravna po normah.

Ko se posameznik podreja normativnemu vplivu (Nastran Ule, 1997, str. 297), je njegovo delovanje skladno s socialnimi normami pomembnejše kot skladnost ravnanja z lastnim mnenjem. Norma je lahko tudi ujemanje z ve?ino v skupini.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Okrepitev odnosa (Nastran Ule, 1997, str. 209) je klju?na za temeljno zaupanje in vzdr?evanje odnosa.

Zaupanje (Maxwell, 2000, str. 66) je napomembnejši faktor pri vzpostavljanju odnosov z drugimi ljudmi.

Brez zaupanja (Maxwell, 2007, str. 38) ni odprtih in iskrenih stikov, trajanje odnosa pa je omejeno.

Na podlagi prevzemanja odgovornosti za svoja dejanja (Maxwell, 2007, str. 77), posameznik gradi zaupanje drugih v njega.

»Zaupanje vklju?uje odgovornost, predvidljivost in zanesljivost«, (Maxwell, 2000, str. 66).

Dostojanstvo drugih (Levine in Crom, 2000, str. 89) je pomemben ?len pri gradnji medsebojnih odnosov.

Po vzpostavitvi temeljnega zaupanja v timu (Nastran Ule, 1997, str. 209), se morajo ?lani dogovoriti o nadaljevanju odnosa oziroma zadol?itvi za odnos. Razmišljanje o koristi ali škodi ?lanov v odnosu, namesto razmišljanja o njihovih vlo?kih, pribli?uje odnos k svojemu koncu. Vendar pa so pla?ila in stroški pomembni, ker ?lani tima na njihovi osnovi zavestno in nezavedno primerjajo obstoje?e odnose z alternativami. Za odnose je pomembna tudi pozitivna naravnanost.

»Ena od zna?ilnosti pozitivne naravnanosti je prav samozavest. Najuspešnejši posamezniki in voditelji obdr?ijo samozaupanje ne glede na okoliš?ine«, (Maxwell, 2000, str. 54).

Pozitiven odnos (Maxwell, 2000, str. 72) in zaznavanje dosegljivega v vsakršnih okoliš?inah ohranja upanje.

Odlo?itev o pozitivni naravnanosti (Sallee, 2005, str. 201) predstavlja izbiro posameznika, da tako stanje dose?e in vzdr?uje.

Osebne zna?ilnosti (Maxwell, 2007, str. 122) kot poštenje, dobrotnost, srame?ljivost, so?utnost, zadr?anost, vljudnost so gradniki posameznikovega zna?aja v njegovih odnosih z drugimi.

Sprememba (Loehr in Schwartz, 2006, str. 234) pomeni za posameznika premik iz varnega obmo?ja ugodja v delno znano oziroma neznano obmo?je novega mentalnega, emocionalnega in duševnega delovanja. Zato je potrebno spremembo uvajati strpno, po majhnih obvladujo?ih delih.

Ob ugotovitvi neza?elenega stanja, ki zahteva spremembo (Lipi?nik, 1998, str. 296) je pomembno, da si posameznik postavi cilj preden pri?ne z iskanjem rešitev.

Avtoriteta (Nastran Ule, 1997, str. 353) je definirana kot socialni odnos, kjer podrejena oseba na bolj ali manj svobodnem sprejemanju podrejenosti vnaprej sledi navodilom in ukazom nadrejene osebe. Avtoriteta se mora stalno potrjevati, ker se lahko v nasprotnem primeru preoblikuje v prisilno vedenje ali pa jo podrejena oseba zavrne.

Avtoriteto je mo?no lo?evati od mo?i in nasilja (Nastran Ule, 1997, str. 354) z upoštevanjem legitimnosti, ki podeljuje njenemu nosilcu ?ut upravi?enosti do uporabe mo?i in ukazov, podrejenemu pa dol?nost temu slediti.

Povratno informacijo (De Baar, 2008) je potrebno posredovati na pozitiven na?in. ?lanom tima je potrebno seznaniti s stvami, ki so bile dobro opravljene, omeniti slabosti in napake ter predlagati izboljšave. ?lan tima mora prevzeti odgovornost ko je to potrebno vendar ob tem upoštevati pozitivno naravnanost.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Za uspešne medsebojne odnose (Levine in Crom, 2000, str. 117) se je potrebno izogibati prepirom, ker vodijo v izgubo nadzora posameznika nad samim seboj. Pojavi se nedoslednost v govoru. Sporazumevanje, prepri?evanje in spodbujanje ne predstavlja ve? cilja v odnosih.

Pogosto se zgodi, da ?lani tima (Maxwell, 2000, str. 88) na osnovi prvega vtisa razvijejo napa?na pri?akovanja o drugih ?lanih.

Ljudje bodo sprejeli odgovornost za svoja dejanja (Maxwell, 2000, str. 103), ?e bodo delovali v okolju s pravilnim vzdušjem.

Da se ljudje po?utijo pomembne (Levine in Crom, 2000, str. 92) je mo?no dose?i z dalj ?asa trajajo?im procesom, ki vklju?uje veliko majhnih pozornosti.

Dejavnost posameznih ?lanov tima (Egeland, 2009) se lahko spreminja glede na njihovo motivacijo, zaupanje in vodstvo tima, upoštevajo? kako so obravnavani. Vklju?uje redno in javno prepoznavanje napora in njihovih dose?kov s strani drugih ?lanov.

U?enje z opazovanjem (Eysenck, 2004, str. 479), lastna u?inkovitost in urejenost so pomembni dejavniki pri dolo?anju na?ina, kako se bo posameznik vedel v dolo?enih okoliš?inah.

Vedenje ?loveka pogosto vklju?uje (Eysenck, 2004, str. 472) njegovo osebnost in okoliš?ine v katerih se nahaja. Obstajajo tri razli?ne vrste medsebojnega vplivanja:

- reaktivno ali povratno medsebojno vplivanje, kjer se razlika v vedenju posameznikov v dolo?eni situaciji navezuje na njihovo razlikovanje v dojemanju situacije,

- evokativno ali spominsko oziroma priklicno medsebojno vplivanje, kjer je vedenje drugih ljudi do posameznika odvisno od vedenja drugih do njih,

- proaktivno medsebojno vplivanje, kjer se posamezniki pogosto odlo?ajo katero socialno situacijo naj izberejo za svoje delovanje. Odprti ljudje se pogosteje odlo?ajo za socialne situacije kakor zaprti ljudje.

Vedenje ljudi (Eysenck, 2004, str. 637) pogosto izhaja iz navade, ki je zasnovana na avtomati?nih ali samoumevnih procesih.

Vedenje posameznika je pogosto dolo?eno (Eysenck, 2004, str. 477) z njegovo sposobnostjo samo-regulacije. Ta vklju?uje uporabo spoznavnih procesov za uravnavanje in kontroliranje lastnega vedenja. Pogosto vklju?uje samo-nagrajevanje, ?e je dose?ek skladen s pri?akovanji. Potemtakem je vedenje posameznika nadzorovano z njegovimi notranjimi dejavniki pogosteje kakor z zunanjimi.

Na vedenje posameznika (Eysenck, 2004, str. 633) vpliva veliko dejavnikov. Upoštevati je potrebno dejavnike, ki vklju?ujejo osebnost posameznika, njegove predhodne izkušnje v podobnih situacijah, pri?akovanja drugih in odnose posameznika z njimi. Socialni psihologi so si enotni, da je pri razumevanju socialnega vedenja pomembno preu?iti kako posameznik razmišlja o sebi, o skupini, ki ji pripada in o drugih skupinah v njegovem okolju.

»Primerjanje podobnih izkušenj in odkrivanje skupnih stališ? lahko utrdi pot do uspešnega razmerja oziroma odnosa«, (Maxwell, 2007, str. 28).#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

4. 3 Zaznavanje druge osebe——其他人的檢測(cè)

Pri spoznavanju drugih oseb (Nastran Ule, 1997, str. 77) gre za razmišljanje o njihovih zna?ilnostih, kvalitetah in notranjih stanjih. Pri tem so ?utila samo omejen vir podatkov. V procesu spoznavanja gre za presojanje in ocenjevanje ljudi v danih situacijah, samo opazovanje nima klju?nega pomena. Spoznavanje bolj kakor zunanje dejavnike vklju?uje zanimanje za notranja stanja in zna?ilnosti oseb ter njihove osebne lastnosti.

Navezovnje prvih stikov z drugimi ljudmi (Nastran Ule, 1997, str. 225) je izven zavestne izbire. To so dejavniki, ki se jih ljudje slabo zavedajo in jih njihova volja ne dose?e. Z vidika posameznika je pri navezovanju stikov z drugo osebo bistveno, da se mu ta oseba zdi privla?na.

»Ne ?ivimo neposredno v svetu stvari, dogodkov in dejanj, temve? v svetu pomenov, ki ga imajo te realnosti za nas. Šele s percepcijo teh pomenov dobimo interpretacijo lastnih in tujih dejanj in glede na to interpretacijo oziroma definicijo tudi delujemo«, (Nastran Ule, 1997, str. 212).

To?nost v presoji drugih oseb (Nastran Ule, 1997, str. 87) je tesno povezana s stabilno in realno podobo posameznika o sebi. Posamezniki s stabilnejšo in realisti?no podobo so sposobni natan?nejše presoje. Podobnost sociodemografskih podatkov in osebnih zna?ilnosti ocenjevane osebe tudi pripomore k to?nosti presoje. Podobnost pa je tudi potencialni vir napak pri presojanju, ker lahko ocenjevalec ocenjevano osebo povezuje s svojimi zna?ilnostmi. Stereotipi prav tako izkrivljajo to?nost presoje. Klju?na za to?nost ocenjevanja je zmo?nost posameznika za empatijo oziroma v?ivljanje v drugo osebo.

Šele po daljšem ?asu (Nastran Ule, 1997, str. 80) je mogo?e spoznati osebnostne lastnosti druge osebe, vendar pa je v praksi ?e prvi vtis, ki se pojavi ob prvem sre?anju kompleksen.

Uporaba informacij (Eysenck, 2004, str. 648) o vedenju druge osebe in posledicah, ki jih s tem povzro?i je osnova za sklep, da je vedenje lastnost razpolo?enjskega ali osebnostnega zna?aja.

Ko posameznik ustvari trden prvi vtis o drugem ?loveku (Eysenck, 2004, str. 694) posve?a manj pozornosti novim informacijam o tej osebi.

Kasneje (Nastran Ule, 1997, str. 81) ne pride do preoblikovanja in dopolnjevanja slike pridobljene s prvim vtisom o drugi osebi, vendar pa prvi vtis vpliva na kasnejše interakcije z drugo osebo.

Te?njo po pripisovanju vzrokov (Nastran Ule, 1997, str. 97) za vedenje drugih oseb njihovimi osebnim zna?ilnostim namesto okoliš?inam imenujemo osnovna napaka pripisovanja. Pojavi se ob pri?akovanju realne ali samo navidezne osebne odgovornosti pri dolo?enih dejanjih.

Pripisovanje vzrokov za dolo?ena dejanja posameznikom ali okoliš?inam (Nastran Ule, 1997, str. 104) je podprto z informacijami, ki so rezultat socialnih

reprezentancij. Bolj kot je dejanje usklajeno z ustreznimi reprezentacijami okoliš?in dejanja manjša je mo?nost, da se vzroke za dejanje pripiše posamezniku. Obratno, ?e socialne reprezentacije odstopajo, potem je ve?ja verjetnost, da, se vzroke pripiše posamezniku.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Na podlagi razli?nih merjenj (Nastran Ule, 1997, str. 227) medosebne privla?nosti za pozitivno reakcijo ene osebe na drugo obstajata dva razloga:

- privla?nost zaradi fizi?nih in socialnih zna?ilnosti drugih ljudi in

- privla?nost zaradi sposobnosti in dose?kov drugih ljudi.

Prva oblika privla?nosti je povezana z naklonjenostjo, druga oblika s spoštovanjem. Tako naklonjenost, kakor spoštovanje sta osnovni sestavini privla?nosti in se pojavljata v razli?nih kombinacijah: skupaj, skupaj v razli?nih koli?inah ali narazen.

Iz kognitivnih shem izhaja (Nastran Ule, 1997, str. 83), da se na podlagi podatka o kaki pozitivni lastnosti pri zaznavanju in ocenjevanju, drugi osebi pripiše tudi druge pozitivne ocene brez realne podlage. V primeru znanega negativnega podatka, se drugi osebi pripišejo še druge negativne ocene brez osnovne podlage.

Po naravi sodijo ljudje sami sebe (Maxwell, 2007, str. 14) glede na najboljše namene, druge ljudi pa presojajo po najslabših namenih, ki so podprti z visokimi merili in pri?akovanji.

Napake drugih ljudi (Maxwell, 2007, str. 42) izstopajo v o?eh drugih, ko se ti ne podrejajo njihovim vzorcem in merilom. Vzrok je potrebno iskati v neob?utljivosti in apatiji v medsebojnih odnosih, predvsem pa v pomanjkanju razumevanja. Rešitev je v te?nji po spoznanju, da je na?in drugih ljudi samo druga?en in ne napa?en.

Da je posameznik razumljen (Platt, 2009), mora najprej razumeti druge ljudi. Razumevanje ?ivljenjskih problemov in motivacija za ?udenje podpore drugim ljudem gradi karakter posameznika.

Stališ?a so (Nastran Ule, 1997, str. 121) relativno stabilni kompleksi kognitivnih, emotivnih, motivacijskih, vedenjskih dispozicij. Spremembo stališ? je potrebno osnovati na spremembi dejanskega obnašanja posameznika ali s spremenjenimi pri?akovanji o njegovem obnašanju, ob predpostavki da ima ta posameznik mo?nost svobodnega odlo?anja in delovanja.

Pojasnjevanje ?ustvenega stanja drugih oseb (Nastran Ule, 1997, str. 86) je povezano z poznavanjem okoliš?in nastanka tega stanja.

Ob vsakem sre?anju (Sallee, 2005, str. 139) se mora posameznik zavedati, da ne ve vsega kaj se dogaja v ?ivljenju drugih oseb. S svojimi dejanji lahko pose?e v temelje njihovih ob?utkov in razmišljanja. Posameznik mora imeti v mislih, da je odziv drugega ?loveka odraz trenutnih okoliš?in in trenutnih vplivov na njegovo razmišljanje.

Vtis o drugih ljudeh (Nastran Ule, 1997, str. 88) je odvisen od osebnega razpolo?enja opazovalca in njegove reakcije v trenutku oblikovanja vtisa. Dobra volja pripomore, da se opazovalec nagiba k opa?anju pozitivnih lastnosti, slaba volja pa, da te?i k opa?anju negativnih lastnosti pri opazovanih posameznikih. Ljudje, ki imajo veliko stikov z drugimi ljudmi so natan?nejši in realni pri ocenjevanju vtisa o drugih ljudeh.Ljudje v ve?ini primerov (Sallee, 2005, str. 137) napa?no ocenjujejo potencial drugih ljudi, ker jih sodijo po lastnih merilih s katerimi sodijo sebe. Merila so njihove osebne napake, omejitve ter skromne sanje in skromni uspehi.

Ljudje (Nastran Ule, 1997, str. 93) imajo svoje cilje, ?elje in namere, ki jih ?elijo realizirati. Zato jih drugi ljudje dojemajo kot pobudnike svojih dejanj. Za njihova dejanja jim pripišejo odgovornost, s pomo?jo katere so zmo?ni »personalizirati« socialni svet.

Selektivno zaznavanje je proces (Nastran Ule, 1997, str. 481), kjer posameznik pove?a skladnost in zmanjša neskladje v zaznavanju lastnega vedenja v primerjavi z vedenjem drugih oseb. Negativne reakcije za posameznika nepomembnih ljudi so zanj manj mote?e. Po drugi strani pa so ?e nizke stopnje pozitivnih ocen zanj pomembnih oseb mo?na podpora njegovi pozitivni samopodobi.

Celostno gledanje (Mayer et al., 2001, str. 57), omogo?a posamezniku uvideti v lastna videnja, poslušati druge, dojeti razli?nost v kognitivnem procesu, biti zmo?en sodelovanja in vzajemnega delovanja v dolo?enem okolju. Celostno gledanje ni produkt spoznavnih procesov ampak je potrebno upoštevati tudi številne osebne lastnosti posameznika in kulturne zna?ilnosti dolo?enega okolja.

Opazovanje ljudi med njihovim prostim ?asom (Maxwell, 2000, str. 92) je dober pokazatelj njihove realne slike in njihovega vedenja.

»Za neposredne stike z ljudmi ni nadomestila«, (Maxwell, 2000, str. 176).

4. 4 Medsebojni vplivi——相互的影響

Socialna interakcija (Nastran Ule, 1997, str. 28) je osnovni socialnopsihološki proces, ki vklju?uje vse oblike medsebojne izmenjave med dvema ali ve? posamezniki ter psihološke procese, ki spremljajo te dejavnosti.

Interakcija zajema vse procese (Nastran Ule, 1997, str. 198), ki se dogajajo med dvema ali ve? posamezniki, kakor tudi med posameznikom in skupino oziroma med skupinami. Pri teh procesih gre za minimaliziranje razlik in povezovanje posameznikov v mre?o soodvisnosti.

Psihološki razlogi (Nastran Ule, 1997, str. 213) za zunanje vedenje drugih ljudi slonijo na sekundarnih razlagah njihovih reakcij. Poznavanje lastne javne podobe omogo?a posamezniku razumevanje socialnega ?ivljenja drugih ljudi. Posameznik poskuša s svojim vedenjem in prisotnostjo dose?i stanje ugodja v medsebojnih odnosih. Javne podobe o posamezniku pomagajo drugim, da oblikujejo svoj odnos do njega.

Obstaja (Nastran Ule, 1997, str. 29) ve? nivojev socialnih interakcij. Najbolj osnovna je interakcija med dvema ali ve? posamezniki na osebni ravni, kjer gre za direkten vpliv z malo ali brez posrednikov socialnega okolja.

Prisotnost dveh oseb v dru?beni situaciji (Nastran Ule, 1997, str. 292) je najpreprostejša oblika socialnega vpliva. Bolj zahtevni pa so socialni vplivi, ki se pojavljajo v medsebojnih odnosih med dvema ali ve? posamezniki, z namenom da uskladijo dolo?ena pri?akovanja, merila in norme ali skupaj rešijo nek problem#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Razvoj interakcije (Nastran Ule, 1997, str. 218) je odvisen od tega, kako posamezniki v medsebojnem odnosu dolo?ijo vrsto interakcije v katero so vklju?eni. Lahko gre za

sodelovanje, podporo, konflikt, tekmovanje ali kakšno drugo situacijo.

Socialna mo? (Nastran Ule, 1997, str. 310) kot socialna interakcija med nadrejeno in podrejeno osebo ni enostranski odnos. Nadrejena oseba mora stalno potrjevati svoj polo?aj v odnosu mo?i, podrejena oseba pa lahko ta odnos sprejme ali zavrne.

Iz menjalnih teorij mo?i izhaja (Nastran Ule, 1997, str. 313), da lahko ena oseba izvaja mo? nad drugo le do dolo?ene meje. Dokler stroški ne prese?ejo vlo?kov je vzdr?evanje odnosa mo?i za nadrejeno osebo še sprejemljivo. Mo? ene osebe nad drugo ni odvisna samo od sredstev mo?i ampak je potrebno upoštevati tudi stroške, ki nastanejo pri uporabi teh sredstev.

Strokovna mo? (Nastran Ule, 1997, str. 309) je grajena na zaupanju v strokovnjaka, ki obvlada svoje delo in to mo? uporablja brez sebi?nih namenov.

Mo? (Nastran Ule, 1997, str. 326) ima ugodnejše vplive na nadrejene kakor na podrejene osebe. Nadrejene osebe si z mo?jo gradijo, vzdr?ujejo in obnavljajo pozitivno samopodobo, dvigajo raven samozavesti in avtonomije. Z obvladovanjem sebe in okolice pridobivajo ?ivljenjsko energijo in optimizem. V povezavi z mo?jo pa podrejene osebe izgubljajo lastno vrednost, so podv?eni odnosom odvisnosti in neavtonomnosti.

Pogosto prihaja (Nastran Ule, 1997, str. 291) do zamenjave pojmov socialne mo?i in socialnega vpliva. Socialna psihologija razlaga socialno mo? kot socialno odvisnost enega socialnega akterja od drugega. Socialni vpliv pa je mogo?e razumeti kot izmenjavo idej, mnenj, predlogov in akcij. Socialna mo? vklju?uje odvisnost podrejene osebe od nosilca mo?i, medtem ko je s socialnim vplivom opredeljena odvisnost podrejene osebe od širšega dru?benega konteksta v katerem se nahaja.

Socialni vpliv (Nastran Ule, 1997, str. 289) je obojestranski proces socialne izmenjave v dolo?eni situaciji pri katerem prihaja med posamezniki do cikli?ne izmenjave vlog subjekta in objekta vpliva.

Nemoteno in produktivno delovanje skupine (Lipi?nik, 1998, str. 274) je odvisno od sodelovanje in uvidevnosti njenih ?lanov. Individualne lastnosti posameznikov zmanjšujejo skupinsko povezanost in s tem njeno u?inkovitost. Socialno obnašanje zmanjšuje skupinsko motivacijo in tekmovalnost, vendar pove?uje skupinsko povezanost. Zadovoljivo razmerje med skupinsko povezanostjo in njeno u?inkovitostjo je odvisno od zrelosti, prilagodljivosti in upoštevanja drugih ?lanov skupine.

Poleg neposrednih socialnih vplivov (Nastran Ule, 1997, str. 393) delujejo na posameznika v skupini še drugi bolj posredni vplivi, ki so lahko popolnoma nezavedni. Najbolj celoviti psihološki procesi v skupinah, ki obsegajo spoznavne in emocionalne u?inke na posameznika:#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

- polarizacija mnenj, stališ?, ocen,

- skupinsko odlo?anje in reševanje problemov,

- oblikovanje kohezivnosti in socialne klime v skupini,

- socialna kategorizacija ljudi,

- oblikovanje socialne identitete v skupini.

Polarizacija v skupinah (Nastran Ule, 1997, str. 393) je kognitiven proces, kjer ?lani izostrijo in poudarijo dolo?ena mnenja, stališ?a, vrednotenja in odlo?itve, ostala pa niso objekt skupinske obravnave. Proces polarizacije mnenj, stališ?, odlo?itev in tudi dejanj pod vplivom skupine vpliva na doseganje tako boljših kot slabših rezultatov od pri?akovanega povpre?ja.

?eprav ljudje mislijo (Eysenck, 2004, str. 741), da je ve?ina skupinskih odlo?itev osnovana na podlagi soglasja ve?ine, v ve?ini primerov ni tako. Na odlo?itve vpliva skupinska polarizacija, ki nastane s preoblikovanjem za?etnih pozicij medsebojnega vplivanja v skrajno za?eljene na?ine interakcije.

Na reakcijo posameznika (Nastran Ule, 1997, str. 397) v dolo?eni situaciji vplivajo tudi drugi ljude. Pri lahkih nalogah, kjer je rešitev lahko dosegljiva, se to še bolj poudari v skupinskem reševanju. Pri te?jih nalogah pa prisotnost drugih ljudi še bolj poudari napake.

»Polarizacija v skupini je dolgoro?en in sistemski pojav, da skupina (po razpravi) le še poudari tisto te?njo, ki je implicitno prisotna pri ve?ini ?lanov«, (Nastran Ule, 1997, str. 394).

Izrecno nesprejemljive ali tvegane rešitve v skupini (Nastran Ule, 1997, str. 401) so produkt te?nje ?lanov skupine, da na podlagi dose?enega minimalnega soglasja nekaterih ?lanov, kljub nejasnim situacijam, sledijo njihovim odlo?itvam. Skupina lahko nato s kritiko vseh dodatnih predlogov ohranja prvotno odlo?itev in s tem prepre?uje razpravo o alternativah. Vplivni ?lani skupine si s takim na?inom odlo?anja ohranjajo in poudarjajo svojo mo?.

Vzroke za skupinsko polarizacijo je potrebno iskati (Nastran Ule, 1997, str. 395) v socialni primerjavi kakor tudi v prepri?evalni mo?i prevladujo?ih argumentov. V ve?ini primerov vplivata na skupinsko polarizacijo v razli?nih dele?ih oba dejavnika. Redki so primeri, ko je en ali drugi dejavnik popolnoma izklju?en.

Skupinsko polarizacijo lahko primerjamo (Nastran Ule, 1997, str. 397) s skupinsko olajšavo oziroma zavoro. V obeh primerih skupina na osnovi prikrite te?nje razmišlja, ocenjuje in odlo?a. Razlika je v tem, da so odlo?itve pri skupinski polarizaciji sprejete na podlagi razprave oziroma spoznavnih procesov, pri socialni olajšavi oziroma zavori pa na podlagi socialno-emocionalnih procesov zaradi drugih oseb v kupini.

Upravljanje z vtisi in samopredstavljanje (Nastran Ule, 1997, str. 482) potrjuje posameznikovo samopodobo. Posameznik z upravljanjem svojih vtisov poskuša predstaviti sebe na ?im bolj ugoden na?in. Ob tem pa je potrebno vedeti, da je ve?ina procesov samopredstavljanja popolnoma avtomatskih, ki so tudi skoraj nezavedni.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Posamezniki (Nastran Ule, 1997, str. 295) sledijo nameram, mnenjem, stališ?em, ob?utkom in ?ustvom drugih ljudi zaradi negotovosti, ki izvira iz nejasnih informacij. Odlo?itve sprejemajo na podlagi primerjanja s podobnimi posamezniki, skupino ali skupinami.

Modeliranje drugega (Nastran Ule, 1997, str. 217) predstavlja obraten proces od samopredstavitve. S svojimi reakcijami posameznik vpliva na drugega ?loveka, da ga spravi v vlogo, ki je najbolj ustezna njegovi samopodobi.

Obnašanje drugih ljudi na ?eljeni na?in in da imajo ti do svojega obnašanja pozitivno stališ?e (Nastran Ule, 1997, str. 139) poskušajo dose?i posamezniki, skupine in organizacije tako, da uporabljajo razli?ne nagrade oziroma prepovedi. Sprememba obnašanja je potem pomemben izvor spreminjanja stališ?.

Vpliv delovanja ene osebe na drugo (Nastran Ule, 1997, str. 288) zajema celotno psihološko ozadje njihovega delovanja. Celotno psihološko ozadje vklju?uje stališ?a, mnenja, predstave, ?ustva, motive in potrebe. Na novitete ali spremembe v celotnem psihološkem ozadju posameznika vpliva delovanje drugih posameznikov ali okoliš?in. Izmenjava socialnega vpliva je nepogrešljiva sestavina socialne interakcije.

Osnovna oblika socialnega vpliva (Nastran Ule, 1997, str. 293) je vpliv prisotnosti drugih ljudi na posameznika. Med ljudmi ne pride do nobene zavestne reakcije. Obstajata dva na?ina osnovnega vplivanja. Pri prvem drugi ljudje opazujejo posameznika, pri drugem na?inu pa se drugi ljudje samo ukvarjajo s podobnimi aktivnostmi.

Socialno sodelovanje (Nastran Ule, 1997, str. 379) med dvema osebama lahko pri vsakem posamezniku poudari razli?ne dejavnike njunih socialnih vlog. Njuno celotno obnašanje je potrebno obravnavati celovitejše, vendar so poudarjeni vidiki in poteze socialnih vlog zanju pomembnejše od ostalih.

Komunikacija je najpomembnejši vir (Nastran Ule, 1997, str. 333) socialne kontrole. Subjekt lahko vpliva na objekt kontrole z razli?nimi komunikacijskimi pristopi:

- ena oseba govori ve? kakor druga,

- ena oseba ve? sprašuje in manj odgovarja kakor druga,

- ena oseba vztrajno nagovarja drugo osebo s formalnimi izrazi,

- med pomembne dejavnike komunikacijske kontrole uvrš?amo še: prekinitve v komunikaciji, oja?itve v pogovoru, poskuse zagotovitve, vljudnostne oblike in poudarke.

Socialni pritisk nad posameznikom je mogo?e izvajati (Nastran Ule, 1997, str. 340) dokler lahko ta ohrani svoj status v dru?beni strukturi odnosov oziroma dokler je korist zaradi pridobljenih informacij o okolju in o sebi ve?ja od izgub, ki so posledica podrejanja socialnemu pritisku. Normativna oblika socialnega pritiska vpliva na samopodobo posameznika. Posameznikovo podrejanje temelji na njegovi odvisnosti od skupine. Pri informacijski obliki posameznik sprejme druge ljudi kot izvore vpliva, ki naj zagotavljajo stabilne vire informacij.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Poleg komformnosti, kot najpogostejše posredne in neposredne posledice socialnega pritiska (Nastran Ule, 1997, str. 345), obstaja še nevarnejši na?in neposrednega odziva, to je poslušnost. Poslušnost zajema podrejanje posameznikov tistim akterjem, katerih psihosocialne karakteristike so v ve?ini oziroma so prevladujo?e. Poslušnost s strani podrejene osebe je mo?no ozna?iti kot dvomljivo, ker se odpove svoji svobodi in sprejme tuje napotke ter nadzor nad svojim delovanjem.

Obstajata (Nastran Ule, 1997, str. 342) dve pomembni obliki konformizma:

- podredljivost, kjer posamezniki pod vplivom socialnega pritiska samo javno spremenijo svoje vedenje in stališ?a, zasebno pa ostajajo pri svojem

- spreobrnitev, kjer posamezniki pod vplivom socialnega pritiska spremenijo svoje vedenje in stališ?a tako javno kakor zasebno.

Podredljivost ali popustljivost (Nastran Ule, 1997, str. 343) je najbolj povrnjena oblika konformizma.

Izni?evanje drugih oseb oziroma njihovih podob (Nastran Ule, 1997, str. 482) spada med eno bolj izrazito kompleksnih oblik doseganja skladnosti. Z izni?evanjem se minimalizira dejavnost ali samopodoba druge osebe, tako da ta oseba pri izvajalcu izni?evanja izgubi verodostojnost. Strategija izni?evanja zdru?uje metodo selektivnega zaznavanja in metodo usmerjene samopredstavitve.

Pripravljenosti prejemnika sporo?il, da sprejme ponujeno stališ?e ali da spremeni svoje vedenje (Nastran Ule, 1997, str. 137) je odvisna od njegove vpletenosti v vsebino stališ? ali pomena sporo?ila zanj. V primeru, da ima posameznik izdelana stališ?a o vsebini s katero ga ?eli prepri?ati komunikator, potem ima tako prepri?evanje slab u?inek. Nasprotno, ko je predmet prepri?evanja pomemben za posameznika in ta nima nobenih stališ? o tem, potem je uspeh lahko ve?ji.

Prepri?evanje je osnovano (Nastran Ule, 1997, str. 134) na argumentih in govornih u?inkih. Posameznik ima pri tem dolo?eno mero svobode. Prepri?evanje deluje na posameznika s pomo?jo predispozicij in ne vklju?uje izsiljevanja. Prepri?evanje spreminja stališ?a ljudi ker poleg spremembe obnašanja vklju?uje tudi spremembe emocionalnih dejavnikov. Pri posamezniku na novo dolo?a kaj je res in kaj ni, kaj je verjetno ali neverjetno, vpliva na njegovo presojanje ljudi, dogodkov, idej, predlogov, vpliva na njegovo javno ali zasebno zavezanost dolo?enim dejanjem ter na njegove temeljne vrednote in ideologije.

Konflikt (Lipi?nik, 1998, str. 263) ima pogosto izvor v nesporazumu, ki nastane v osebi sami,ve?krat med osebami ali skupinami zaradi njihovih neusklajenih individualnih zahtev. Konflikt ljudje ena?ijo z neprijetnostjo, stisko ali nesporazumom, kar pa je samo posledica konflikta.

Po eni od razlag (Lipi?nik, 1998, str. 264) nastane konflikt kot posledica boja zaradi razli?nih motivov ali hotenj oziroma zaradi ovir, ki prepre?ujejo posamezniku, posameznikom oziroma skupinam, da ta hotenja uresni?ijo. Uresni?evanju hotenj zahteva od posameznika intenzivno iskanje na?inov za njihovo zadovoljitev. Oseba je zaradi konflikta dejavna.#p#分頁(yè)標(biāo)題#e#

Bolj problemati?ni so konflikti (Lipi?nik, 1998, str. 263) med ve? osebami. Nastanejo, ko ?eli posameznik dose?i razumevanje svojega stališ?a pri drugi osebi ali ovira drugo osebo, da bi po?ela isto. Posledice konfliktov so neprijetne, zato se jim skušajo ljudje izogniti. S tem namenom iš?ejo razumski na?in reševanja konfliktov.

Pojavlja se vprašanje (Lipi?nik, 1998, str. 266) ali naj se konflikti sploh rešujejo. Konflikti so posledica razli?nih hotenj. Reševanje konfliktov pomeni uni?evati ali spreminjati ljudem hotenja, ki so njihova gonilna sila po spremembah, napredku in ?ivljenju. Zato se je potrebno nau?iti sprejemati in spoštovati hotenja drugih. Na?ini obvladovanja nasprotujo?ih si hotenj, morajo zagotavljati ohranjanje biopsihosocialne integritete ljudji.

Ve?ja nevarnost za negativne in prehitre odlo?itve je (Nastran Ule, 1997, str. 401):

- ?e je skupina sestavljena iz prete?no aktivnih, odprtih, dobro informiranih oseb,

- ?e je skupina sestavljena iz prijaznih in dru?abnih posameznikov,

- ?e so ?lani skupine res zainteresirani za sodelovanje.